Za naslovnico albuma Thriller se je Michael Jackson oblekel v belo obleko in črno majico s široko odpeto srebrno zadrgo. V napol ležečem položaju se je naslonil na levi komolec in fotoaparatu namenil zagoneten monalisovski izraz. Ko ste ovitek vinilnega albuma razprli – v originalu je izšel leta 1982 – je prek mladeničevega kolena lezel puhast tigrov mladič. To so bili časi, ko so bili albumi glasbenih izvajalcev še fetiš.
Thriller na lestvici najbolje prodajanih albumov vseh časov zaseda prvo mesto – v treh desetletjih je bilo prodanih dvainštirideset milijonov izvodov. V podobnih, vendar nekoliko manjših nakladah so se prodajali še albumi Led Zeppelin, Pink Floyd ali Whitney Houston. V trgovini so stali približno deset dolarjev. Za to ste pri Michaelu Jacksonu dobili devet skladb – od naslovne do Billie Jean – ki pa tedaj sploh še niso bile tako legendarne, kot so danes. Lastniki originalnih Thrillerjev lahko ploščo danes prodajo za približno enako ceno, kot so jo kupili. Upoštevajoč inflacijo se tovrstnih starih albumov ne splača prodajati. A ker za večino poslušalcev tudi niso več fetiš, so večinoma končali v škatlah na podstrešju.
Poslednji album je bil že posnet
Poznavalci glasbene industrije govorijo o zatonu glasbenih albumov, ki so bili dolga desetletja osrednji izdelek glasbene industrije. Danes dobite vse najbolje prodajane albume in skladbe rekorderjev Michaela Jacksona, Pink Floyd, Led Zeppelin ali The Eagles ter še milijone skladb skorajda vseh izvajalcev s svetovne ali domače scene za nekaj evrov na mesec. Digitalne storitve, kot so itunes, deezer ali spotify, odpirajo svetovno zakladnico glasbe, ki se »po zraku« v relativno visoki ločljivosti pretoči kamor koli, kjer je vaš mobilni telefon. Z nekaj iznajdljivosti je mogoče med zakladnicami vsaj nekaj časa kolobariti tudi zastonj, saj jih večina ponuja poskusna obdobja.
Zakaj bi kdo sploh še posnel in izdal fizični album, so v britanskem Guardianu ponovili vprašanje, ki se po glasbeni sceni valja zadnjih nekaj let. Zakaj posneti dvanajst skladb, če poslušalci na mobilnih telefonih poslušajo samo dve ali tri uspešnice iste skupine, potem pa že preklopijo drugam? »Da ne bo pomote: z nekaj redkimi izjemami se albumi približujejo izumrtju,« so v Guardianu citirali Georgea Ergatoudisa, glasbenega urednika na radiu BBC 1 in Radiu 1Xtra. Ian Astbury, pevec (nekoč) kultne skupine The Cult, je šel še dlje. »Albumi so mrtvi,« je dejal. Njegova skupina ne bo posnela nobenega več.
Delež prihodkov od fizičnih nosilcev zvoka v globalni glasbeni industriji upada – v letu 2013 je dosegel enainpetdeset odstotkov. Podatki Mednarodnega združenja za fonografsko industrijo (IFPI) kažejo, da prihodki od digitalnih formatov oziroma storitev ob tem rastejo. Trenutno je njihov delež triindevetdesetodstoten.
»Trg se je razdelil,« pojasnjuje David Stritar iz ene največjih slovenskih glasbenih založb Dallas. »Na eni strani imamo manjši segment ljubiteljev glasbe, za katere je zbiranje albumov hobi. Zato tudi opažamo, da prodaja vinilnih albumov že nekaj let narašča. Za cedeje to seveda ne drži.« Na drugi strani, pravi Stritar, pa so »intravenozni porabniki«, ki glasbo poslušajo na mobilnih napravah po trenutnem navdihu. Ti ne kupujejo albumov, ampak posamezne skladbe oziroma so naročniki na digitalne storitve, s pomočjo katerih se sprehajajo skozi dolge sezname svetovnih glasbenih uspešnic.
Slovenija in Balkan sta še donosna
A v Sloveniji je vendarle še prezgodaj govoriti o odsevu globalnega dogajanja. »V katalogu naše založbe so poleg uspešnih slovenskih tudi hrvaški in srbski izvajalci. In skupni trg je specifičen. Izvajalcem v prvi ligi se še vedno splača snemati fizične albume, saj se dobro prodajajo,« pravi Stritar. Ko posname album hrvaška pevka Severina, je razprodaja skorajda zagotovljena. Tudi skupine v srednji ligi še vedno snemajo albume, saj ti učinkujejo kot nekakšna vizitka, pravi Stritar. S fizičnim izdelkom, ki je zaključena celota, se predstavijo promotorjem in organizatorjem glasbenih prireditev. Z albumom dokazujejo, da dosegajo določeno kakovost. Album v Sloveniji še velja za osebno izkaznico skupine.
»Tako digitalna prodaja kot fizični album sta pomembna,« pravi Tadej Košir iz ljubljanske poprock zasedbe Muff. Njegova skupina po več letih delovanja albuma še ni izdala, a Košir zatrjuje, da ga zagotovo bo. »Zadeve so nas nekoliko prehitele,« priznava. Skladbe skupine Muff so radijske uspešnice, predlani je bila njihova skladba Naj sije v očeh celo najbolj predvajana slovenska skladba na domačih radijskih postajah. Povabili so jih tudi v promocijsko kampanjo za Telekomov Deezer. Poslušanost njihovih skladb v digitalnem oblaku je, sodeč po statističnih podatkih, zelo visoka. »Padli smo v čas, v katerem mlajše generacije večinoma poslušajo glasbo na telefonih,« ugotavlja Košir, ki se šteje med pripadnike starejše generacije, ki še ceni fizične albume. »Dejstvo je tudi, da glasbene naprave, ki jih danes kupujemo, sploh nimajo več enote za predvajanje cedejev. A naša skupina bo kljub temu vztrajala pri snemanju celotnega albuma.« Na police naj bi se z vso svojo fizično in simbolno težo umestil jeseni letos.
