Gabi Novak se je rodila leta 1936 v Berlinu, materi Nemki in očetu Hrvatu. Starša sta se spoznala leta 1934 na Hvaru, kamor je mati s prijateljico prišla na počitnice in se tam zagledala v postavnega lokalnega vaterpolista in inženirja ladjedelništva. Poročila sta se in družina se je preselila v Berlin, nakar so pred začetkom druge svetovne vojne Gabi preselili k babici na Hvar, medtem ko sta starša ostala v Berlinu. Ob koncu vojne jo je oče prišel ilegalno iskat na Hvar z namero, da jo spravi nazaj v Nemčijo, vendar so ju partizani prestregli na poti do čolna, ki ju je čakal. Njo so poslali nazaj k babici, očeta pa usmrtili na Visu.
Mati samohranilka, ki se je iz Nemčije preselila na Hrvaško, jo je preživljala s šivanjem in trganjem vstopnic v kinu. Najprej sta živeli na Hvaru, potem v Zagrebu, kjer je Novakova končala srednjo šolo za uporabne umetnosti, smer grafika, in se sprva zaposlila v Zagreb filmu, kjer je kot risarka in scenografka sodelovala pri nastajanju risank, prav tako je risanim likom posojala glas. Nemara jo je tam opazil Bojan Adamič, ki je prav tako sodeloval z zagrebškimi animatorji, ki so tiste čase sloveli kot najboljši v Evropi. Po večini virov je bil njen prvi javni nastop leta 1957 v Ljubljani, in to prav na Adamičevo povabilo, medtem ko je prvi javni posnetek naredila za triler H-8, ki je leta 1958 na puljskem filmskem festivalu osvojil glavno nagrado za najboljši jugoslovanski film.
Skladbo iz filma z naslovom Sretan put je komponiral Ljubo Kuntarić, sicer prvi zmagovalec Zagrebškega festivala s skladbo Ta tvoja ruka mala. Leta 1959 je na Zagrebškem festivalu prvič zapela tudi sama in istega leta sodelovala na neformalnem »jam sessionu« po koncertu Louisa Armstronga; nekateri navajajo, da se je to zgodilo na Bledu, drugi pa, da je šlo za neobvezno muziciranje zaključene družbe po koncertu na zagrebškem velesejmu oziroma v tamkajšnjem baru Ritz. Armstrong tistega leta ni nastopil samo v Ljubljani, ampak tudi v Zagrebu in Beogradu, poleg tega za koncert v Ljubljani velja, da se je zaradi zastoja v prometu na relaciji Zagreb–Ljubljana začel šele opolnoči, kar verjetno pomeni, da si po koncu ob 3. uri Armstrong ni želel še dodatnega igranja.
Partnerica Stipice Kalogjere in Arsena Dedića
Po letniku rojstva je bila Gabi Novak vrstnica Marjane Deržaj, Beti Jurković in Senke Valentalić, ki so bile vse leto mlajše od Lole Novaković, kar jo generacijsko uvršča v osnovni nabor pevk, ki so utemeljile južnoslovansko popevko. Tudi z Arsenom sta se spoznala leta 1959 na Zagrebfestu, vendar sta potrebovala deset let, da sta po propadlem zakonu obeh postala partnerja. Do zbližanja je prišlo na turneji po Rusiji leta 1970, na katero se je Novakova podala že ločena od prejšnjega moža, prav tako skladatelja, Stipice Kalogjere, ki je ob bratu Nikici stal za njeno prvo veliko ploščo Pjeva Gabi Novak iz leta 1961. Tudi v nadaljevanju šestdesetih je bil Kalogjera njen pretežni avtor glasbe, nemalokrat v kombinaciji s piscem besedil Igorjem Krimovim, kar je bil psevdonim Arsena Dedića.
Tako je nastala tudi pesem Vino i gitare iz leta 1970, kot zadnje sodelovanje z bivšim soprogom. Istega leta se je že ločena od Kalogjere na turneji po Rusiji zbližala z Dedićem. Pa vendar njene prve ultimativne uspešnice Gazi, gazi srce moje iz leta 1971 ni napisal nihče od omenjenih, temveč Krsto Hegedušić. Med najobstojnejše Dedićeve popevke v njeni interpretaciji spadata Kuča za ptice in On me voli na svoj način, medtem ko je Pamtim samo sretne dane skomponiral Kemal Monteno, Dedić pa je prispeval besedilo. Enako velja za njeno elegantno skladbo Nada, kot je bil tudi naslov albuma iz leta 1985. Glasbo je napisal Đorđe Novković, besedilo pa Arsen Dedić. Poslovimo se od Gabi Novak z refrenom omenjene skladbe: »Nada, kad je kasni film pri kraju, nada, kad se gosti opraštaju, nada, ulice kad utonu u san, sve gasne, samo gori nada.«
