Futurology je po svoje res nadaljevanje predhodnika Rewind the Film, vendar je stičnih točk z vsakim poslušanjem vedno manj. Morda le v tistih odtenkih, ki poudarjajo njihove velške iztočnice, ki pa jih je na novem albumu zelo malo, da ne rečem skorajda nič. Ni se zgodilo prvič, da bi Manicsi naredili takšen preskok (Gold Against the Soul – The Holy Bible), vendar razpoka še nikdar ni bila tako očitna. V tem je mogoče razumeti simbolizem slikovitega mosta Øresund, ki se razteza med Švedsko in Dansko. Krizna razmišljanja Nickyja Wira bomo vseeno pustili ob strani ter se raje posvetili ideji mosta kot takega. Manic Street Preachers so seveda prepametni, da bi jim lahko pripeli obrabljeni politični kliše o gradnji mostov med nasprotji. Na njihovem primeru – davnem in nedavnem – most predstavlja potovanje in Futurology nagovarja prav to. Gre za album izkušenj in posvetil, ki so jih Manicsi našli v kontinentalni Evropi, enako kot David Bowie za časa njegove berlinske faze (Low) ali Simple Minds, odkar se je Jim Kerr preselil na Sicilijo. In jih povezali s svojim poznim etosom. Besedilno pa tako in tako vemo, da jim nikdar ni bilo vseeno. Kontinentalne reference »stare« Evrope so v nekaterih skladbah neizbežne, vendar niti malo prepisane ali kakor koli modificirane. Manicsi ostajajo močan bend s prepoznavnim avtorskim pečatom.
Po drugi strani je Futurology vseeno reminiscenčni album, na katerem so zbrani umetniški vtisi in nekatera razmišljanja iz zadnjih potovanj. V tem je nekoliko soroden nekaterim preteklim vsebinam, le da so tokrat pred nami Manicsi, ki stanujejo v mnogih evropskih mestih, ne v enem samem. Tako je album splet različnih razpoloženj, kjer ni prostora za preteklost, o kateri je bilo večkrat že vse povedano, temveč zgolj za prihodnost. To ni več bend, ki na hrbtu nosi breme vsega sveta, temveč bend, ki pripoveduje na dostojanstven, nevsiljiv, a nič manj prepričljiv način. »Reglerji« so znova nastavljeni višje, kar prepoznavne živahne kitare fino podmaže s podtalnimi tehno ritmi, industrialnim vzorčenjem in tradicijami kraut rocka. Govor je doteranih in zanosnih pop skladbah brez nepotrebne evforije. Manicsi so obrnili nov list v svoji karieri »benda za en album« ter z dvanajstim po vrsti in nekaj gosti (Cian Ciaran, Green Gartside, Nina Hoss in Cate Le Bon) stopili odločno naprej. Futurology je eden redkih uspelih odmikov od izborne identitete kitarskih bendov v zadnjem času, kjer slednja ni bila načeta. Ko bi le več skladb z njega uvrstili tudi na koncertni program.
