Neprimerno prizorišče še dodatno izmeri izvajalce in glasbo. Še najmanj je odvzelo gostu, čigar zvočno klesanje bi najbrž zapolnilo tudi stadion, še zlasti ob kulminacijah; precej bolj so Križanke škodovale vtisu oblikovne kompaktnosti obeh koncertnih skladb, najbolj pa Slovenski filharmoniji, ki je bivala v spontani brezdušnosti že zaradi Georga Pehlivaniana: spremljevalni trud – brez natančnejšega zanimanja za koncertantov dih – se je sicer opazil, o pravem muzikalnem partnerstvu pa ni bilo ne duha ne sluha. Nova odrska ograda je delovala kot katafalk orkestrske zvočnosti, ki je s sivino ali pa odrezavostjo skupin, zamolklostjo in tudi kakšno nemarnostjo oziroma slabo pripravljenim pultom spominjala na dosežek nekaj dni prej sestavljene združbe. Programsko nenačrtovani Pehlivanianov odziv na smrt Lorina Maazela (in na deseto obletnico Kleiberjeve smrti – no, dodati bi bilo mogoče še petindvajseto obletnico Karajanove) je bil lep in hvalevreden, sama izvedba Barberjevega Adagia za godala pa s površinskostjo vpeta v izrazno kondicijo orkestra ob tokratni priložnosti. Sicer pa je dirigent na koncu učinkovito prekril počastitveno gesto s svojo »koreografirano« burko Gajane; nič kaj poletni večer v Križankah je postal hudo mrzel. A skupek iz omenjenega baleta je bil kljub vsemu boljši izmed predstavljenih dveh Hačaturjanovih izdelkov. Njegov Koncert za klavir in orkester je namreč akademsko plehka odvečnost, zvarjena po priročnih vzorih med Lisztom in orientalizmom. No, recimo pač, da ga je še zmeraj bolje slišati z Berezovskim kot s kakim slabšim pianistom.
Recital en dan po izvedbi Rahmaninovovega Tretjega klavirskega koncerta (izvedbo si bomo zapomnili zlasti po zvočni mogočnosti vrhov) je kakor nova odprava v visokogorje en dan po sestopu z Mount Everesta. Pojav Berezovski si utegne kdo razlagati poenostavljajoče, na primer skozi stereotip tehnično (pre)potentnega razkazovanja. V resnici gre le za nenehno dejavni pianistični obstoj. Igra se zdi edini trenutek pianistove skladnosti. Vse drugo se pri njem pomika v bližino razgreto impulzivnega, celo presenetljivega za organizatorje in občinstvo (pogled v recitalski spored, ki skorajda ni imel zveze z napovedanim, sprva ni bil prijeten), toda navsezadnje vendarle tvornega in ne muhastega. S spreminjanjem sporeda in z naglim slovesom od občinstva umetnik hiti spet k muziki; tako lahko ob drugi priložnosti »strese iz rokava« (podari) matinejo z Rahmaninovom in Chopinovimi Valčki ter bleščeče zapolni nepričakovano nastalo programsko vrzel – primer je izpred nekaj let, s Festivala Maribor. Berezovski se skozi izvajano snov giba z epskim zamahom, ki oznanja glasbeno neumrljivost, a tudi slavo pianističnega metjeja: v njem se družijo virtuoznost, zvočna monumentalnost kovinskega (a ne agresivnega) tipa, fascinanten občutek za razporeditev izvajalske moči oziroma dramaturgijo stopnjevanja in zadrževanja muzikalne energije, včasih pa tudi rahel podton avtomatizma in brezbrižnosti (Chopinov Impromptu v As-duru; posamične pasaže v Koncertu Rahmaninova). Tak zamah je povezan s panoramskim pogledom na videz disparatnega sporeda, v katerem je bilo v resnici vse na pravem mestu in povezano, vključno s posrečenim izborom nekaj manj vsiljivih, izrecno nepatetično izvedenih Lisztovih skladb. Pianistova pripoved je sicer nenehno spreminjala glasbeni obraz, a tudi vračala »različnosti« – Debussyjev ognjemet barv, ruska stanja Čajkovskega, schubertovsko pevsko milino in tako naprej – v tir enega in istega interpretovega nadglasbenega epa.