Koncert Ane Netrebko, njenega soproga, tenorista Jusifa Ejvazova, in slovenske mezzosopranistke Monike Bohinec ni bil zgolj še eden od koncertnih podvigov Festivala Ljubljana. Že v pričakovanju nastopa so nas okoliščine navdajale z razmislekom o teži posledic vojne in o političnem naboju, ki se ga lahko navzame tak dogodek. Zdi se, da je koncert vsakemu po svoje buril duhove, vse dokler se ni operna diva dejansko pojavila izza zavese odra Gallusove dvorane. S prvimi izpetimi notami pa je z dogodka odplaknila polemičnost ter dala besedo intimnim človekovim resnicam, kot jih pripoveduje le umetnost.
Z domiselno zasnovanim programom se je koncert izognil tudi generični revialnosti, ki običajno pesti tovrstne večere opernih arij ne glede na zvezdniško prisotnost. Iz sosledja opernih točk smo namreč razbrali določene konture poteka dramaturškega loka zaključenega opernega dela. Arije, dueti in trii so skupaj s pomenljivimi izbranimi orkestrskimi intermezzi tvorili značilna stičišča opernega vrenja. Začetki so zazveneli v pevkinih okretnih, bleščečih in koloraturnih glasovnih kvalitetah v izvedbi »Piangete voi?… A dolce guidami« Ane Bolene Gaetana Donizzetija. Glas Ane Netrebko, ki je z leti postal na mestih temnejši, ostaja barvno bogat in nas vedno znova osupne z dinamično prožnostjo in gostoto v višinah. Njena pronicljiva izpovednost je prosto vela iz fraziranja, ki ga je ponazarjala tudi s širokopotezno gestiko. Gibanje po odru jo je privedlo tudi do obrata stran od občinstva, vendar je njen glas kljub temu celostno donel proti publiki v odmevu s proskenija. Sledila je tenorsko intenzivna, a hkrati nekoliko manj barvno izrazita izvedba Ejvazova, ki je z arijo »Tombe degli avi miei…« iz Lucie Lammermoorske dosegel prodorno jakost, s katero je docela zapolnil dvorano. Bohinčeva se je polno igralsko vživela v vlogo princese Bouillon iz opere Adriana Lecouvreur in podala niansirano izdelano podobo arije Acerba volutta; spoznali smo celoten spekter njenih glasovnih sposobnosti, ki jih prepoznamo tako v polnosti tona višjega registra kot v solidni voluminoznosti nižin. Vsi trije pevci so uprizorili razposajen trio iz zadnjega dejanja Pikove Dame.
Iz programske niti pa je vidneje izstopala Izoldina Ljubezenska smrt (Liebestod) Richarda Wagnerja, s katero se je Netrebko spopadla prav prvič. Z izvedbo ni orala zgolj svoje osebne interpretacijske ledine, temveč se je obregnila tudi ob posebnost slovenske glasbene krajine, v kateri – vsem posegom Ljubljana Festivala in mariborske Opere ter opozorilom kritikov navkljub – na domačem odru še vedno vlada predirljiva tišina Wagnerjeve vrzeli. Dovršeni izpeljavi pevkine tvegane izvedbe monumentalne skladbe je botrovala njena osebna interpretativna globina. Vpadljivo dramatiko pa je mestoma le z naprezanjem dohajala sicer lahkotnejša čistost njenega bolj liričnega soprana. V jakostnem višku je prišla do meje zmogljivosti lepega tona, kar pa je za izvedbo Wagnerjeve opere drugotnega pomena.
Simfonični orkester RTV Slovenija se je izkazal za zanesljivega spremljevalca agogično prožnih opernih glasov in je pri Wagnerju uspešno ujel valovanja ter zdržal počasna dinamična stopnjevanja, mestoma bi si le zaželeli kaj več pronicljivih pihal. Pod drobnogled je orkestrski korpus postavil tudi Puccinijev Intermezzo iz Manon Lescaut. Tu se je zdelo, da se dobro kaže dojemljivost za nihanja in patos, kot ga je iz glasbenega stavka izluščila dirigentska roka Michelangela Mazze. Buhteč glasbeni stavek je mestoma razkril nekaj netočnosti pri hornistih.
Koncert pa je v celoti, skupaj s stoječimi ovacijami in več dodatki, nakazal, da si ne želimo individualnega umetniškega duha zasenčiti z ideologijo.
