»Na koncu smo vsi končali kot dobri potrošniki. Sistemu, ki ne dela v dobro ljudi, se je treba upreti. Zato je naslov plošče: ‘In človek je ustvaril boga’,« sta zapisala Aldo Ivančić in Dario Seraval iz Borghesie v pismu puljskemu prijatelju, umetniku Pinu Ivančiću. Pismo sta priložila k novemu albumu namesto napumpanega medijskega materiala. Če je bila retrospektivna izdaja 20th Century – Selected Works izpred petih let povod za njuno ponovno skupno delo, je aktualna situacija v državi in svetu krepka inspiracija. Vendar And Man Created God ni samo družbeno angažirana plošča, ampak tudi odprt preplet muzik. Ali kot samokritično zapišeta v pismu: »Zdaj ko poslušava ploščo, se nama zdi, da učinkuje bolj kot nekakšno poslovilno pismo glasbi 20. stoletja, in kar se žanra tiče, sva bila popolnoma nezvesta in brezpogojno sva ljubila vse.«
Borghesia se je vrnila na sceno osvobojena veteranskih spominov. Z devetimi novimi skladbami ne obuja »zlatih osemdesetih« in ne izkorišča pionirskega slovesa v electronic body music, kar (morda) lahko povzroči težave njenim malikovalcem. Ne skriva pa korenin. Z nabranimi izkušnjami, zlasti Alda Ivančića v produkciji in s projektom BAST, stopa v koraku s časom. Izhaja iz svobodnega multižanrskega pristopa in se naslanja na pop formo. S staro ritem mašino vzhodnonemškega datuma Vermono Er9 so bile postavljene osnove, ki temeljijo – kot pišeta v pismu – na obrednem ritmu plemena iz Venezuele, ki pri igranju bobnov z 270 udarci na minuto pada v trans. Z deljenjem in množenjem tega števila so nastali različni omamni tempi. Sodelovanje vrste glasbenikov in glasbenic je prispevalo še dodaten angažma. Na tripe so naložili različne odtenke, od surf kitare do saza, od mariachi trobil do tuareškega bluesa. Če s C’est La Guerre oponirajo Laibach, so se v My Life Is My Message in Too Much Is Not Enough še najbolj približali »stari« Borghesii. V 194 jezno posredujejo Manifest za spremembo palestinskih študentov iz Gaze, medtem ko nas v Kaufen Macht Frei z uvodno aluzijo na Money skupine Pink Floyd speljejo v lagodni greh nakupovanja in potrošništva. Vsako sporočilo ima svojo atmosfero in je zabeljeno z zvoki, citati in glasbami sveta. Mobilizacijska vloga vokalizacije je izpeljana z množico individualnih glasov, ki po nareku ritma prerastejo v kolektivno silo. Borghesia je torej angažirana besedila premestila v sfero prodornega globalnega popa. Drugo vprašanje pa je, ali ji bodo filtri takšnih in drugačnih služb dopustili ozavestiti širši krog potrošnikov, ki ga plošča naslavlja.
