So Much For Love je prejšnja založba vzela z youtuba in smo ga nato ponovno naložili pod našo založbo. Če pa govorimo o preboju v tujino, to nismo samo tisti, ki jih omenjate; veliko slovenskih glasbenikov poskuša svojo srečo v tujini in so pri tem relativno uspešni – in vedno več jih je, vendar še niso tako znani. Vendar mi prepoznavnost Umeka ali Laibach na moji poti ni prav nič pomagala, vsak je svoje stopinje prehodil sam. Sam v Ameriki nastopam že od leta 2009, šest let sem že v tujini, pa vendar so me slovenski mediji opazili šele zdaj. To se slovenskim avtorjem vedno dogaja – ko jih opazi tujina, nenadoma postanejo »slovenski«. Ta vzorec se ponavlja vse od Prešerna in Noordunga do Cvitkoviča... Kar naenkrat postanejo uspešen slovenski izvozni artikel (smeh).
Kako ste navezali prve stike z ameriškim trgom?Poguglal sem in našel nešteto manjših založb, ki so v tujini izdajale podobno glasbo. Nato sem zbral komade v album in ga začel pošiljati na njihove naslove. Oglasila se mi ameriška založba, ki je nato na Beatportu izdala tri moje albume. Na MySpacu pa me je našel ameriški agent, postal moj booking agent in me čez nekaj mesecev poslal na mojo prvo ameriško turnejo.
Vaš komad Break Loose je končal v trailerju hollywoodskega filma Divjaki, v katerem igrata John Travolta in Uma Thurman, režiral pa ga je Oliver Stone. Ste imeli kdaj ambicije, da bi ustvarjali filmsko glasbo? So prišle že tudi kakšne ponudbe?Prišlo je že nekaj ponudb, mojo glasbo so odkupili tudi za reklame in filme. Skupaj z nekaj nadarjenimi filmarji smo ustanovili podjetje I Me Mine, ki se bo ukvarjalo s filmi in filmsko glasbo. Ena od večjih želja pa je seveda ustvarjati glasbo za filme.
Pred časom ste izjavili, da redno uživate marihuano. V nedavnem predvolilnem času je bila polemika o legalizaciji konoplje spet vroča tema. Ste za njeno legalizacijo tudi v rekreativne namene?Seveda, ljudem je treba dati izbiro, kot jo imajo pri alkoholu. Ljudje so na primeru Kolorada v ZDA videli, da se ob legalizaciji ni zgodilo nič groznega, ravno nasprotno, kriminal je upadel, zvezna država pa je pobrala ogromno davkov, ki jih je preusmerila v druge, javno potrebne projekte in infrastrukturo. Znanstveno pa je že dolgo dokazano, da marihuana pomaga pri mnogih boleznih – tako da se tukaj nimamo več kaj pogovarjati.
Kako gledate na slovenski trg? Je za vas manj pomemben, sploh glede na to, da vas v domovini širša javnost skoraj ne pozna, v ZDA pa se vaša prepoznavnost strmo vzpenja.Vsak trg je pomemben, Slovenija pa je moj dom. In zato je pomembno, kako se odrežem tukaj. Je pa res, da gre pri Sloveniji le za majhen trg velikosti enega večjega mesta, kakršnih je samo v Franciji več kot 20 in v ZDA čez 50.
Ali kaj spremljate slovensko glasbeno sceno? Kdaj se vam zdi, da je bila najbolj prodorna in kaj so njene največje šibkosti?Ne spremljam slovenske popularne glasbe, zdi se mi škoda izgubljati besede o okusu povprečnega Slovenca. Bolj me zanimajo mladi, talentirani glasbeniki in producenti. Vsake toliko se zgodi, da mi kakšen mlad slovenski producent pošlje svoje komade, in če so mi všeč, jih izdamo pri moji založbi Lowtemp. Tako bomo jeseni izdali album 15-letnega producenta iz Maribora Emilja AC. Prav tako izdajamo album producenta s Primorske Lukasa. Odprti smo za vse nove zvrsti in vse nadebudne mlade producente pozivam, naj nam pošiljajo svoje izdelke, in če nam bodo všeč, bomo to tudi izdali. Mogoče pa odkrijemo novega talentiranega producenta, ki nas bo predstavljal v tujini.
Nekoč ste omenili, da glasbo osvobodiš tako, da jo ponudiš brezplačno. Si bosta internet s pirati na čelu in glasbena industrija, ki ji poveljujejo glasbene založbe, kdaj iskreno segla v roko in zaživela v sožitju?Ljudje znotraj glasbene industrije niso neumni, samo arogantni in dobro povezani so, zato poskušajo vleči stare sisteme, dokler pač gre. Medtem pa veliko vlagajo v podjetja, ki za določen mesečni znesek ponujajo predvajanje glasbe. Počasi se prilagajo – oziroma se bodo morali prilagoditi, saj vedno več glasbenikov in producentov svojo glasbo ponuja brezplačno na družbenih omrežjih in si na tak način povečuje priljubljenost. Prodaja glasbe je za mnoge glasbenike bolj nategovanje s strani založbe in distributerjev, ki poberejo večji delež dobička od prodane glasbe. Tako so že zdavnaj glavni vir prihodkov postale turneje in nastopi, saj so glasbeniki ugotovili, da je bolj pomembno priti do čimveč poslušalcev kot pa zaračunavati glasbo svojemu krogu oboževalcev. Danes ne potrebuješ več založb, temveč le koncept, družabne medije in cilj, kam peljati svojo kariero.
Novi album ste poimenovali The Age of Reason. Pa se vam res zdi, da živimo v obdobju razuma? Ali nas ta še čaka?Poznam samo zgodovino in sedanjost – in mirno lahko rečem, da ne živimo v dobi razuma. Obstajajo pa indici, da mogoče nekoč lahko bomo. V principu smo civilizacija tipa nič, kar pomeni da ne znamo izrabiti vse obnovljive energije našega sonca in ne znamo iti prav daleč od svojega planeta. Kar se seveda tudi ne bo zgodilo, dokler bodo na Zemlji vojne med revnimi in bogatimi, nacionalnimi državami, rasami, religijami in podobne neumnosti. Ljudje se bodo počasi morali zavedeti, da gremo lahko daleč samo kolektivno. Če bo vlekel vsak na svojo stran in če bo potem to vodilo še v agresijo, dobe razuma še nekaj časa ne bo.
Svet je velik, težko kaj dosti veš, če si videl samo Slovenijo in malo zamejstva; že samo Slovenija ima manj prebivalcev kot Brooklyn. Na ljudeh samih je, da precenijo, kakšno je njihovo realno poznavanje sveta in družb, ne na medijih in televiziji. Ali se jim zdi pošteno presojanje drugih na podlagi tako majhnega vzorca poznavanja sveta? Kdor lahko, naj gre pogledat svet in bo dobil nanj drugačen pogled, širino duha, toleranco, mogoče bo razumel in začel spoštovati drugačnost in se je bo nehal bati. To mu bo pomagalo razumeti – in ko bo več takšnih ljudi, takrat bo morda nastopila doba razuma.
