Tako se na domačih tleh julija obeta njegov nastop na koprski Bonifiki, medtem ko za september pripravlja koncert s simfoničnim orkestrom v Križankah. Kot »državljan« elektronske plesne scene tja od leta 1993 je več kot primeren sogovornik za poljuden pogovor o razmerah na elektronski sceni kot takšni in pričujoči intervju smo tako izkoristili predvsem za te vrste tematiko.
Tudi za elektronsko glasbo, kakršna je vzniknila v devetdesetih, lahko rečemo, da je postala stara. Kaj bi se dalo prepoznati kot rdečo nit spreminjanja: tempo, dolžino pavz, množenje novih podžanrov, instrumentarij …?
Elektronska glasba je prešla v dobo kanibalizma. Ugriznila se je v rep. Gremo v drugi krog. Prej se je ta glasba ustvarjala bolj preprosto, danes imamo bolj dovršena orodja, že dolgo pa se ni zgodilo kaj novega. Ja, prišel je afro house, vendar je bil že prej prisoten. Danes je resda počasnejši. Vse to smo že slišali, sploh mi, ki smo na sceni trideset let. Zadnja revolucija je bil dubstep, ki je bil pa posledica novih sintesajzerjev. To je bil zadnji žanr. Hard tehno je idiom nove generacije. Nikdar si nisem mislil, da bodo na tehno zabavah prevladovali verige, usnje, piercingi. In to je odgovor. Berlin je prešel na ultro. Nekaj, kar je bilo nekoč rezervirano za najbolj promiskuitetne kroge, je postalo mainstream moda. Sicer pa, kam še lahko greš potem, ko nekdo na odru razreže kravo ali se Lady Gaga obleče v zrezke? Meja, s čim pritegniti občinstvo, se je pomaknila do skrajnosti. Glasba danes ne more več šokirati.
Koliko generacij se vam je zamenjalo pod odrom?
To je zadnje čase redno vprašanje. Nekaj časa je priljubljeno, da mame in fotri hodijo na te žure, in zdaj so na sceni že sinovi in hčerke.
Elektroniko se je nekoč izrazito povezovalo z ekstazijem. Se je skozi leta zamaknila tudi modnost opiatov? Sumim, da je prevladal kokain?
Nekoč je bila dostopnost do drog manjša. Danes so droge vseprisotne, in če je bil kokain včasih underground, je danes mainstream. Za kaj drugega ne vem, kot slišim posredno, so zapletene zadeve s fentanilom, ki se ga meša v druga mamila. Obenem slišim tudi, da je delež mladine, ki ne jemlje drog, niti se ne opija, vedno večji. In da je vedno več treznih zabav. To je algoritem, ki ga spremljam tudi zaradi svoje soproge. Določene stare vrednote se očitno vračajo pri delu mladih, kar se mi ne zdi nenormalno, saj take stvari tako kot vse v življenju prihajajo v valovih. In takrat, ko se zgodi, da so vsi v »usnju in hitrosti«, je normalen odgovor človeške narave obrat od tega.
Kakšna je poslovna logika ustvarjanja elektronske glasbe v primerjavi s konvencionalnim popom, ki je utemeljen na avtorskih pravicah od radijskih predvajanj?
V časih, ko smo začeli, je bilo nemogoče, da bi se ta glasba poslušala na radiu. Potem smo si prizadevali priti na radio in smo prišli na radio, danes pa je tako, da si lahko bolj poslušan, če si na spletu oziroma na spletnih pretočnih platformah. Radio nenadoma ni več oblikovalec okusa, ampak sledilec. Mladini se ne da več vsiliti, kaj naj posluša, čeravno se spet ni slepiti, da si na pretočnih platformah ni mogoče kupovati statusa. Tako kot se je nekoč kupovalo vinilke, s čimer si si ustvaril položaj na lestvicah, se danes kupuje na pretočnih platformah in si umetno zvišuje položaj. Pravzaprav je enako. Ljudje bodo vedno želeli biti zvezde in vedno bodo pripravljeni podpisati pogodbo s hudičem.
Glasbeniki z leti postanejo bolj ekonomični pri igranju. Načeloma začnejo igrati manj tonov. Kako je z didžeji? Kje se pri vas kaže zrelost?
Hehe, pri meni je očitno obratno. Začenjam igrati z orkestrom. Razumem. Kadar delam bolj melodično glasbo, se seveda naveličaš in greš v večji minimalizem in obratno. Ni treba biti znanstvenik, da ugotoviš, kaj se bo dogajalo. Upam staviti, da bo odgovor na trenutno modnost hard tempa vnovično zmanjšanje tempa. Ljudje hočejo drugačnost.
Ali ima slovenska elektronska ali pač tehno scena po zaprtju Ambasade Gavioli osrednji prostor oziroma v kakšnem stanju je te čase?
Nima osrednjega prostora, bi pa omenil, da se je preselila na festivale, ki so pogosti in dobro obiskani, kar pomeni, da je scena močna in da deluje. Vrnilo se je v naravo in v dnevne sobe. Monopolisti so v Ljubljani zavzeli vse prostore in kot nov didžej nimaš možnosti, da bi se razvil. Monopoli ubijajo. Razumem, da hočeš kot lastnik maksimizirati svoj dobiček, vendar to ni dobro za druge. Blazno sem bil navdušen nad tem, da se dogajajo rave zabave za 500 ljudi v gmajni. Vračanje h koreninam.
V kolikšni meri spreminjate nabor glasbe na nastopih oziroma kako strogo se držite pripravljenega programa?
Moja običajna priprava na set je videti tako, da grem v petek na spletne platforme, kjer kupim nove komade, kdaj pet, kdaj trideset, in jih potem odvrtim na setu. Tiste zadeve, ki jih imam dovolj, mečem iz repertoarja. Vnaprej sem vedno pripravljen, obenem imam pripravljeno neko svežino. A ko bom z orkestrom v Križankah, ne bo veliko prostora za improvizacijo, razen kakšnega učinka, kajti res ne bi šlo, da bi oni igrali po notah, jaz pa bi se igračkal z »loopi«.
Je Ibiza še središče elektronske plesne glasbe?
Še vedno, a tudi tam se je spremenilo. Težko je priti zraven. Središče je še vedno tudi London in Berlin je še vedno najbolj inovativen.
Vstopnine v klube na Ibizi presegajo sto evrov. So se dvignili tudi honorarji didžejem?
Dvignili so se honorarji »dark« didžejev. Pa tudi zvezde s tiktoka so začele vrteti glasbo, za kar prav tako dobivajo izjemne številke.
Za kaj gre pri projektu s simfoniki?
To je bila že dolgo moja želja in zdaj sem našel partnerja, da to lahko izpeljem. Imam željo, da bi bilo pikico bolj plesno, bo pa na koncu vse odvisno od tega, kdo bo mešal zvok, pri čemer upam, da bo to nekdo, ki bo dal prednost elektroniki, sem pa prepričan, da si simfoniki želijo več sebe. Podobno kot v ansamblih, ko kitarist hoče več kitare, bobnar več bobnov in podobno. Vsak misli, da je najpomembnejši. Upam, da bo ta nekdo ustvaril pravo ravnotežje.
