Diva, ki se ne bo žrtvovala za vsako ceno

Nocoj bo v okviru Ljubljana Festivala nastopila v Cankarjevem domu, sicer pa je v Ljubljani že od sobote zvečer, skupaj z otrokoma in soprogom Karlom Markom Chichonom, ki bo na večernem koncertu dirigiral Simfoničnemu orkestru RTV Slovenija. Garanča bo zapela arije iz oper Devica Orleanska, Samson in Dalila, Kraljica iz Sabe in Carmen.

Odločitev za petje pravzaprav ni bila sugestija staršev, bila je povsem moja. Ko sem bila majhna, so me potiskali h klavirju, igrala sem ga petnajst let, a to ni bil ravno moj inštrument. Vedela pa sem, da bom nekoč na odru – a ne kot pianistka, violinistka ali dirigentka, hotela sem biti pevka. Mama je doma ves čas prepevala, to me je zelo fasciniralo.

Ne bi ravno rekla, da je bil ta nastop zame prelomnica, svojo kariero razumem kot postopno vzpenjanje. Ne vidim se kot slavna pevka, ki nenadoma triumfira in vsak večer poje drugje. Že pred Salzburgom sem pela na Dunaju, na svetovnem pevskem tekmovanju Singer of the World v Cardiffu (tam je leta 2001 zmagala, op.p.) so me slišali različni ljudje in sem dobila vrsto priložnosti na mednarodni sceni. Pravzaprav sem imela že pred nastopom v Salzburgu načrtovane koncerte do leta 2006, v Parizu, na Finskem, v Italiji – tako da je bil ta nastop sicer pomemben, ne morem pa reči, da je ravno zagnal mojo kariero.

Takšna sem tudi sama. Načrtujem, da bom pela dolgo, za zdaj nimam posebnih problemov, kriz ali česa, kar bi me spravljalo v stres, ko grem na oder. Ljudje mi seveda ne verjamejo, ampak pogosto razmišljam o tem, ali neko vlogo sploh lahko izdelam, ali je ta ob pravem času zame. Nisem nekdo, ki se samo pojavi na odru, odpoje in gre, kajti potem gredo stvari hitro drugače, kot bi morale. Ves čas moram vedeti, kako bo nekaj delovalo na odru; ni v moji navadi, da bi šla na oder neprepričana vase. Raje nekaterim vlogam rečem »ne«, tiste, o katerih sem prepričana, pa sprejmem, se nanje dobro pripravim in jih skušam izvesti čim bolje.

Zaradi nenehnih potovanj in načrtovanj mora operni pevec vedeti, zakaj se je odločil za ta poklic. Lahko je to zaradi slave ali denarja, ampak meni to ni blizu. Številne operne dive so žrtvovale svoja življenja za oder, in ko so nehale peti, so se spraševale, kaj so imele od življenja; postale so osamljene in pozabljene. To me je od nekdaj skrbelo. Seveda je tako življenje zelo težko in utrujajoče; sama sem si vedno želela družino, v zavedanju, da moj posel prinaša le kratkoročen uspeh. Toda če veš, zakaj stojiš na odru in zakaj ga imaš rad, lahko zanj žrtvuješ tudi vsakodnevno življenje. Pri meni je tako, da sem en dan pevka, drugi dan pa mama. V tem trenutku sem malo bolj mama kot pevka, ker sta otroka še majhna. Vedno pa mi je bilo pomembno oboje.

Ne tako zelo pogosto – bolj za posamezne koncerte, običajno na gala večerih. Skupaj sva sicer naredila že kar nekaj programov. Zelo dobro pozna različne repertoarje, posebej ruskega, francoskega, italijanskega, tako opernega kot simfoničnega; zato lahko oblikujeva sporede v vseh mogočih variacijah. To je za naju tudi priložnost, da sva skupaj. Sicer pa on neodvisno dirigira nemškemu orkestru Deutsche Radio Philharmonie Saarbrücken Kaiserslautern; nikoli nisva gradila skupne javne podobe umetniškega para.

Pravzaprav sem v milanski Scali debitirala z Verdijevim Rekviemom, naslednje leto pa bi morala debitirati tudi v operni produkciji Cossi fan tutte z Riccardom Mutijem. Ampak Muti je takrat nenadoma zapustil Scalo, novi direktor pa je popolnoma spremenil že zastavljeni repertoar. Priložnost bi sicer dobila v operi Don Giovanni, a sem medtem zanosila. Bila je tudi ideja, da bi sodelovala v Wertherju, a so ga, tako kot še šest drugih opernih produkcij, iz finančnih razlogov odpovedali. No, v Scalo se oktobra vračam z Verdijevim Rekviemom, drugo leto pa sem angažirana v operi Cavalleria rusticana.

To je težko vprašanje, ker Scala ni več to, kar je bila pred štiridesetimi leti, in MET ni več to, kar je bila pred dvajsetimi leti. Enako je z dunajsko, münchensko, berlinsko opero, vse svetovne operne hiše so se zelo spremenile.

Predvsem jih ne bi razvrščala po kakovosti, so pa pričakovanja še vedno velika in različna, tudi s strani poslušalcev. In tudi oni so se spremenili. Pogosto se s kolegi sprašujemo, kaj se pravzaprav dogaja – kje so pevke tipa Tebaldi, Freni, Callas, Caballé, Kabaivanska? Nekoč je bilo hkrati vsaj pet odličnih sopranistk, ki so pele po vsem svetu in bile res svetovne zvezde. In kaj imamo danes? Angelo Gheorghiu, Ano Netrebko, Malin Hartelius, Renée Fleming, pa bo že počasi konec. Rekla bi celo, da danes med pevkami, ki pojejo isti glas, sploh ni nekega rivalstva, pa niti ne vem, zakaj. In podobno je pri moških: tenorji Pavarotti, Domingo, Carreras, Kraus, Björling so bili drugačni pevci, kot je danes denimo Kaufmann. Poslušalci želijo poslušati različne interpretacije, nimajo več znanja o kakovostnem petju, hočejo imeti zvezdnika, ki poje; pevci pa v hitrem tempu življenja nimajo časa za vaje in niti energije, da bi se v projekte poglabljali. Tudi zaradi poslušalcev, ker ne poznajo več razlike.

A res? (Smeh.) Nisem še slišala za tak prestol in mislim, da je takšno razvrščanje smešno. Z Netrebkovo si niti ne moreva biti konkurentki, ker zasedava različne repertoarje, nisva recimo kot Mimì in Musetta v La Boheme. Ona je sopranistka, jaz mezzosopranistka; lahko igrava zelo dobri prijateljici, lahko bi bili celo ljubimki, recimo, v Capuletih in Montegih bi lahko peli kot Julija in Romeo, ki ga zaseda mezzosopran, in s tem še malce rušili stereotipe; in lahko sva Aida in Amneris v Aidi. V resnici ne berem več kritik, verjamem vase in v nekaj ljudi okoli sebe, ki prihajajo na predstave in spremljajo moj razvoj. Pogosto čutim, da moj glas ni najboljši, pa sem vseeno pohvaljena, drugič pojem dobro, pa mi pokritizirajo različne stvari. Sama moram biti zadovoljna s predstavo, samo to šteje. Kot profesionalka moram vedeti, kdaj pojem dobro in kdaj slabo. In veste, ne maram preveč razvrščanj, kdo je prvi. Tako je v tenisu, ne v umetnosti.

Seveda, iščejo senzacije, in tudi poslušalci obožujejo »magične duete«, »zlate trie«, ves čas mora biti nekaj, česar se lahko vnaprej veselijo. Čeprav drži, da je užitek peti z dobrimi prijatelji.

Ne, niti ne, danes je ta posel zelo drugačen kot nekoč, v MET so recimo številne kamere, celotna produkcija se vidi na velikem ekranu in tega se zavedaš. Ne poznam pa nobene pevke, ki bi na začetku svoje kariere stala pred ogledalom in si govorila, da je ljubka in da bo nekoč slavna operna pevka. Pri opernem petju je vedno prvi kriterij glas. Seveda dober videz pomaga, tudi moj izgled je bil vedno mišljen kot nekakšen dodatek v moji karieri, tega se zavedam in to razumem čisto profesionalno. Moram biti zadovoljna tako z obrazom kot z glasom. Toda v tem poslu sem, ker ljubim petje.

Mislim, da je vsak pevec drugačen; so tudi pevci, ki ne upoštevajo nobenih pravil, hodijo na zabave, ne spijo... Vsak mora najti lasten način discipline. Sama na večer pred koncertom ne hodim v restavracije s prijatelji, ne pijem vina in se ne hahljam in klepetam. Na dan koncerta nikoli ne potujem, vedno sem v mestu, kjer nastopam, vsaj dan prej, da se dobro naspim; skratka, ne skačem iz projekta v projekt in tem pravilom zvesto sledim. Oktobra imam devet koncertov, po tej turneji pa bom dva tedna počivala in se pripravljala na naslednji nastop. Vedno vse načrtujem, tudi kar se tiče promocije. Kadar sem na voljo medijem, takrat ne nastopam. Po nekaj dneh pogovorov si ponovno vzamem teden časa za regeneracijo in petje, da obnovim pevsko kondicijo.

In Božič, denimo, hočem preživeti doma. Tega si ne privoščim šele zdaj, ko sem že znana, za to sem se borila že kot mlada pevka v Meiningenu in na Dunaju. Raje sem rekla, da neke vloge ne zmorem, kot pa da bi se priganjala, da nekaj moram – samo zato, da bom potem še bolj uspešna. Ne morem! Če hočem doseči določeno raven v produkciji, sem odgovorna za svoj glas. Gre tudi za pot, ki jo kažeš ljudem.

Ta spored smo izvajali že na več lokacijah, bom pa v Sloveniji nastopila prvič. Program predstavlja ta hip najboljši izbor arij za moj glas.

Ja, program v prvi polovici koncerta je isti.

Vedno celoten program sestavim sama, producentom povem, katere arije hočem peti, povem tudi dirigentu, kje želim denimo odmor; navsezadnje je izbor arij pomemben tudi zato, ker je na začetku koncerta glas drugačen kot proti koncu. Produkcijska hiša si sicer zaželi dve, tri arije v nekem programu, pošljejo seznam, na koncu pa vendarle izberem jaz, da se lepo sestavijo s preostalim programom.

V operni predstavi se lahko skriješ za karakterjem, kostumom, imaš ob sebi kolege, zbor, prideš na oder, odpoješ arijo, greš v zaodrje in se koncentriraš na naslednjo točko. Koncertni pevec, ki je na odru sam, pa mora biti osebnost in mora imeti karizmo, da pritegne množico poslušalcev, ki mu sledijo. Operna hiša je zaprta, vsa pozornost je usmerjena na oder, na prostem pa je nad tabo nebo, slišiš avtobuse, ljudi naokrog, ki kofetkajo, pije vino, skratka težje je ujeti njihovo pozornost. Moj pristop je, da stopim na oder, se poglobim v petje in karakterje vlog, pri tem pa skušam odpreti ljudi in z njimi komunicirati. Ljudje, ki imajo karizmo, niti sami ne znajo povedati, kaj je to, običajno se je niti ne zavedajo. Tako je tudi v teatru; zbor poje, ti pa nekoga gledaš, ker je poseben, ker izstopa, ne moreš ga niti dobro slišati niti natančno locirati. Ne moreš natanko reči, ali ima svetle ali temne lase, je pa nekaj na njem, kar ujame tvojo pozornost. Zato je gala koncert težaško delo: misliti moraš tudi na pričakovanja poslušalcev, ki so morda celo prvič prišli na koncert opernih arij. Vendar pri tem ne smeš biti cenen, večer mora biti narejen za glasbene intelektualne fane. Včasih lahko odpoješ vse največje hite, pa je večer strašno dolgočasen.

Mislim, da gre tukaj za moralo. Ali je morala pevca taka, da gre na oder in je najprej klasični pevec, ki nato postane šovman, ali pa je najprej šovman, ki šele potem postane klasični pevec.

Na žalost je bil koncert, na katerem bi morala sodelovati, ravno pred nekaj dnevi, a ker so datum nenehno prelagali, sem morala dati prednost drugemu nastopu, tukaj v Ljubljani. Toda posnela sem cede, ki bo izšel oktobra in na katerem so zbrani latvijski skladatelji, ki jim želim na ta način izraziti spoštovanje latvijskim skladateljem. Kjerkoli na svetu pojem, ne pozabim na svoje Latvijce. Številni ljudje se odločijo za obisk Latvije ravno po mojem koncertu, ali pa po koncertu pridejo k meni in mi pravijo, da so pripotovali iz Rige.

Ali lahko rečete, kaj imate raje: testenine ali krompir? En dan ješ testenine in naslednji dan ti bolj prija krompir. Nemogoče se je odločiti, katera opera je najboljša, sledim svojemu glasu, kajti vsaka vloga ima svojo lepoto. V Capuletih in Montegih so izjemni dueti, glasba je belcanto, melodije so čudovite, treba je dosegati višine, tudi z mezzosopranom. Povsem drugače je recimo pri Kavalirju z rožo, ko lahko vlogo vzljubiš, se zabavaš, slečeš hlače in postaneš ženska. Sovražim namreč klišeje. Kot je nekoč rekel Boulez: tradicija je izgubljena fantazija. Če me torej vprašate, kateri je moj najljubši skladatelj ali delo, vam ne morem odgovoriti.