Festival ustvarjalne glasbe in improvizacije Brda Contemporary Music Festival (BCMF) je festival mednarodno uveljavljenega tolkalca in bobnarja Zlatka Kaučiča, sicer pa domačina iz Goriških brd, ki ga je letos pripeljal že do jubilejne petnajste edicije. Nekaj let je osebno skrbel za organizacijo, po smrti soorganizatorja Boruta Bašina pa ga je predal mlajši generaciji bobnarjev iz tolkalske šole Kombo, ki so se organizirali v društvo KUD Zvočni izviri, sam pa ga še vedno umetniško vodi. Festival bo potekal v Medani, prizorišči pa sta nekdanja kinodvorana in spominska hiša Alojza Gradnika in Ludvika Zorzuta.
Trajna sled v domačih koncih
Kaučič se je za festival odločil po tem, ko je dobil nagrado Prešernovega sklada; začutil je potrebo, da v rodnih krajih ustvari nekaj trajnega, sploh ker je dolga leta preživel v tujini, po evropskih klubih in odrih. Zamislil si ga je v svojem slogu: kot kreativno stičišče italijansko-slovenske in mednarodne scene, hkrati pa da postavi platformo mladim glasbenikom, da se vsaj na odru in zaradi dragocenih izkušenj postavijo ob bok največjim mojstrom improvizacije. Pri kakovosti gostov, ki jih povabi, je namreč nepopustljiv, vedno povabi le najboljše. Mnogi so njegovi (tudi dolgoletni) prijatelji in jih morda pritegne za nižjo vsoto. Festival je sicer slabo sofinanciran, potarna, dobijo deset tisoč evrov podpore. »Delamo, čaramo, čaramo lepe stvari.«
Že v začetku si je zadal, da bo njegov festival drugačen, malo bolj radikalen kot recimo Jazz Cerkno. »Seveda sem egoistično najprej poskrbel za svoje študente, da bodo čim bolj natrenirani, zato pridejo sem najboljši učitelji, izvajalci na planetu, in ker smo na državni meji, da se med seboj povežejo odlični italijanski in naši glasbeniki s področja jazza in improvizirane glasbe. Te povezave in zgodbe se mnogokrat nadaljujejo, kar je uspeh festivala. Vedno sem želel, da pridejo ljudje, ki so res posebneži v tej glasbi.«
Posebneži med glasbeniki
Ena takih posebnic bo Ute Wassermann, nemška vokalistka, skladateljica in zvočna umetnica, ki bo imela na festivalu nekakšno rezidenčno vlogo (ženske so na festivalu sploh velikokrat v ospredju). Drugi dan festivala bo imela vokalno delavnico in solo koncert. »Lahko bi rekel, da je v tem trenutku najbolj kreativna oseba, kar se improvizacije glasu tiče. Zmeraj sledim konceptu, da pokažemo neke novosti, v tem primeru kako se lahko uporablja glas, smo pa že predstavljali recimo posebne saksofone, tehnike, napredek določenih inštrumentov. Tudi naši predniki so razvijali inštrumente, tehnike, nove sisteme. Vedno pa je posebno druženje med glasbeniki, vsi smo prijatelji, dober je tudi občutek v dvorani, lahko smo tri dni v zares posebnem svetu.«
Pravi še, da je glasba je najbolj celostna umetniška zvrst, »kar pravijo tako glasbeniki kot recimo slikarji, ker je predstavljena v danem momentu in ti da celo paleto čustev, lahko jočeš, se smeješ, uživaš, lahko te spravi v nervozo, v vojno, vse to je potrjeno že davno. Več se tukaj ne da. Se pa tu postavlja vprašanje, katera glasba ti bolj ustreza, recimo bolj intimna ali množična. Kar pa je stvar okusa.«
Glasba, poezija, vizualna umetnost
Šele v zadnjem obdobju je prizorišče festivala kinodvorana v Medani, »v katero sem bil zmeraj zaljubljen. Zgrajena je bila leta 1947, oblečena je v les in akustika je fenomenalna, kar pohvalijo vsi, ki tam igrajo. Na žalost pušča streha in vsake toliko dvorano zalije voda, kar pa bo morala urediti občina.« Ob glasbi je na njegovem festivalu tudi priložnost, da se sliši poezija z obeh strani meje. Kaučič je namreč velik občudovalec poezije, »na to povezavo sem eksplicitno hotel dati poudarek, in ker smo obmejni, da se je treba povezovati. Zelo pomembne so tudi razstave, na katerih se predstavljajo enkrat umetniki z italijanske, drugič slovenske strani.«
Bobnar Robi Erzetič izhaja iz Kaučičeve tolkalske šole in je vpet v organizacijo festivala: »Moje znanje o glasbi in princip igranja izhajata iz Komba. Vesel sem, da pri nas takšen festival sploh obstaja. Sam po sebi deluje po drugih principih kot drugje in posluša se povsem drugačna glasba. Pridejo ljudje, s katerimi se dejansko povežemo in je dobro vzdušje. Kljub specifiki festival nenehno privablja ljudi, ki to glasbo obožujejo, pa tudi mlade, ki morda te glasbe prej še niso poslušali, vzbuja jim zanimanje. Meni pa daje upanje, da se bo dobra glasba delala in poslušala še naprej. Dejansko verjamem v ta princip, festival, ekipo, v to glasbo, ki ima smisel in prihodnost.«
