Polžja perspektiva. »V bistvu sem napisal šele nekaj komadov, ki bodo nedvomno dobivali nadaljevanja,« pravi Thomas March, katerega glasbo že pridno sukajo po nacionalnem in še kakšnem radiu, videoizdelki pa so na ogled na youtubu. Njegov četrti videokomad Burning je njegov najhudomušnejši; glavno vlogo igrata polža iz Prlekije, ki si ogledujeta Ljubljano, avdicija je bila narejena po facebooku, izbral pa je najbolj fotogenična. Ni težko uganiti, da je bil njegov ustvarjalni premislek namenjen času. Ljudje drvimo skozi življenje, kako drvimo šele skozi polžjo perspektivo? »Ta komad je za konec bodisi plošče, če jo kdaj posnamem, bodisi za večer z mojo glasbo,« se smeje March svojemu najpočasnejšemu komadu. Posneti cede se mu pravzaprav sploh ne zdi potrebno, vsaj v tem obdobju ne, ko je še v fazi najrazličnejših raziskovanj. Včasih je bila takšna izkaznica za glasbenika pomembnejša kot danes, meni, saj obstajajo še drugi, recimo spletni odvodi za promocijo.
Kolektivizem. Thomas March je svojevrsten povezovalec. V svoj studio na dom povabi prijatelje, ki so tudi glasbeniki, nato pa rečejo kakšno o glasbi in življenju, vzamejo v roke vsak svoj inštrument in improvizirajo na določene Marcheve glasbene ideje. Od tu naprej ima kreativnost posameznikov prosto pot, dokler potem v temi noči March glasbeni material ne dobi v roke (beri računalnik) in ga po svoje avtorsko obdela. Ker je glasbena ekipa precej frekventna, kolektiv v vsakem projektu dobi svoje ime, s čimer je zadoščeno tudi avtorskim pravicam. V projektu s polži so bili The Snail Collective, v zadnjem so The Drive Collective. Vmes so bili tudi The Bird Collective, The Birth Collective in The Third Collective.
Spoj elektronike in akustike. Niso odrski bend s stalno zasedbo, glasba se dela studijsko. March pravi, da ustvarjajo akustično elektroniko s ščepom erotičnega popa. V kolektiv prihajajo bobnarji in tolkalci Marjan Stanić, Ivor Knafelj in Hana Šavel, kitaristi Jernej Šavel, Andrej Glazar in Sašo Benko, godalca Arslan Hamidullin in Dejan Gregorič, vokalistki Vesna Potokar in Leonida Sabo, svoj vokal pa kdaj posodita tudi Saša Tabakovič in Simon Vadnjal. Za klaviature sedeta Dominik Bagola in Andrej Bedjanič, za saksofonom je Lovro Ravbar, na krilovki Jure Gradišnik, March pa igra kitare, klaviature in poje. Pred tem je delal s producentom Igorjem Vukom, njegov zadnji glasbeni material je vzel v roke Janez Križaj. Nekoč je hodil v glasbeno šolo, igral na flavto in saksofon, še več občutkov do glasbe je pridobil v pevskem zboru, ščepec na izobrazbo pa so bile ure klavirja v srednji šoli. Takrat je igral v nekaj srednješolskih bendih, nato bolj zase, predvsem zadnje leto pa je tudi javno prisoten.
Zgodbe v zgodbah. Svojo težo h glasbi nedvomno doda tudi vizualna pripoved. V komadu Love 4 Ever, ki je nastal z The Bird Collective, video pripoveduje mnogoplastne zgodbe s pomočjo različnih, dobesedno uokvirjenih slik, ki sta jih posebej za to priložnost ustvarila slikarja Aleksander Legen in Damijana Bijek. »Vsak misli, da je njegova zgodba osrednja, a potem vidiš, da vsak pripoveduje svojo; če bi imel video svoj naslov, bi se imenoval So Many Personalities.«
Naredi svoj video. Z The Third Collective je nastal komad Believe yourself, video pa je zmes posnetkov, ki jim je pretekel rok za zaščito avtorskih pravic. Najti videoposnetke, ki jih potem lahko po svoje obdeluješ, ni težko, zagotavlja March, denimo na FreeVideos.com, Archive.org in podobnih spletnih straneh, in potem brskaš med zastonjskimi risankami, vesoljskimi filmi, atraktivnimi športnimi posnetki. Gre za posnetke, ki so stari več kot 70 let, če pa so mlajši, je seveda treba urediti avtorske pravice. Za video pri komadu So Lonely se je obrnil kar na ESA/Hubble Space Telescope program: odgovorili so mu hitro in pritrdilno. V svoje posnetke je nato zmontiral še svoje. Z avtorstvom »tujega« nima problemov: »Zakaj ne bi vzel nečesa, kar je že dobro posneto, saj je to vsem v interesu, meni je recimo v navdih, da to, kar vidim, uglasbim. Ni pomembno, da igralec v nekem filmu izpade dobro, temveč da dobro izpade celoten film. Če bi želel sam ustvariti celoten projekt, bi bilo vse skupaj precej šibko. Funkcionirati mora celota.« Ima pa seveda tudi povsem avtorske videe, denimo na že omenjeni komad Burning, pa tudi na zadnjega Head Down, ki govori zgodbo o uporništvu, ki jo z gibom pripoveduje balerina Barbara Marič.
Čustvena motivacija. Motivno ga vznemirja, da tako skozi glasbo kot video in seveda besedila prikaže različna čustva. »Agresije se še nisem lotil, se pa čustva da slišati skozi glasbo, glasba je spodbujevalec čustev; lahko te prestavi na časovnici v preteklost, lahko te omehča in razjoče, muzika je živa energija, na kateri se čustva lomijo. In to želim preučevati, se s tem igrati. Tudi ko s kolegi igramo v mojem domačem studiu, nismo toliko pazljivi na intonančnost, pomembna so čustva in vsak od nas ima svoja – kakšna pestrost!« Kaj pravzaprav je Thomas March: je skladatelj, pesnik, videast, kreativec, čustveni motivator? »Morda sem samo povezovalec vsega tega,« se zasmeje.