Res, Plymouth je »freejam trip«, ki ga uprizarja peterica odličnih glasbenikov. Prihajajo z vzhodne obale ZDA, večinoma so kar mlajši newyorški downtownerji, del tamkajšnje natrgane mreže nove muzike. Pobudnika za ustanovitev benda sta bila klaviaturist Jamie Saft in električni kitarist Joe Morris, ki sta že imela za seboj rockovsko neposrednejši hard core improbend Slobber Pup. Ta osnova se v Plymouthu širi; v bend sta pritegnila druge glasbenike. Jamieja Safta seveda poznamo iz prve roke. Pri nas je bil viden z lastnim triom in v skupinah Johna Zorna Dreamers in Electric Masada. Toda šestdesetletni Bostončan Morris, eden izmed pionirjev in inovatorjev na električni freejazzovski kitari, takoj za neponovljivim Sonnyjem Sharrockom, vsaj za naš koncertni prostor velja za enigmo. Če spomin ne vara, ta kitarist z izvrstno instrumentalno domišljijo in glasbenimi rešitvami sploh še ni koncertiral pri nas, kar je malone – čudno. Potemtakem lahko bližnje marčevsko gostovanje benda Plymouth v klubu Gromka na Metelkovi med drugim tudi končno popravi ta precej hud spregled, zgrešeno srečanje z glasbenikom, ki je v različnih zasedbah, na ploščah in koncertih s cvetoberom glasbenikov v novi muziki zadnjih štiridesetih let pustil velik pečat. Toda kdo so še preostali trije v bendu?

Dialoško, antitetično vlogo druge kitaristke zaseda izvrstna Mary Halvorson (sama nekdanja Morrisova študentka, v Ljubljani pa smo jo med drugim slišali z njenim triom in v bendu Sun Ship Marca Ribota). Kitaristka z enim najfinejših tonov je »cool« jazzovski vulkan med avantkitaristi, zadnje čase je nastopala tudi solistično in na teh recitalih med drugim igra svojo interpretacijo komada, ki ga je za svoj manjši orkester Bigmouth spisal Chris Lightcap ter z njim navdušil na ljubljanskem jazz festivalu. In ravno Lightcap je električni basist v tem bendu. Manjka še bobnar, ki je impulzivni Gerald Cleaver, večkrat viden na naših odrih v svobodnjaških in konvencionalnejših jazzovskih zasedbah. Če povzamemo, Plymouth je pravzaprav skupina glasbenikov srednje generacije (starih od 35 do 50 let) z izjemo veterana Morrisa; na albumu so le trije dolgi, improvizirani komadi. V igri benda ni sunkovitih lomov, prehodov, to je muziciranje dolgega loka in trajanja, vendar ni ravno hipaško tavanje, medigra je intenzivna, minimalistična, pulz pa otipljiv z nekaj prepotrebne aritmije. Prepletanje različnih registrov, ki jih zavzame inštrumentarij, je tisto, ki vleče glasbenike in muziko naprej. Čudaško dober skupinski glasbeni trip, eksperimentalen, meditativen, a tudi ozemljen. Za vse generacije in poslušalske drže, ki so še zvedave in ne popuščajo muham enodnevnicam.