John Lennon je nekoč dejal, da je bil Brian Epstein peti beatles. Kot za glasbene menedžerje velja pregovorno, tudi on ni bil običajen poslovnež, ampak je imel do početja osebne vzgibe. Skupina The Beatles se mu je zgodila kot rešitev za njegovo zapleteno bivanjskost, ki so jo določala zahteve družine in okolice zaradi homoseksualne spolne usmerjenosti, zaradi katere se je v konvencionalnih življenjskih okoliščinah počutil bolj utesnjenega kot v svetu popularne glasbe. Obenem ga je rokerski način življenja, ki se mu je vzporedno z varovanci prav tako postransko rad predajal, stal prezgodnjo smrt pri dvaintridesetih letih. Medtem ko so v drugih primerih prezgodnjih žrtev rokenrola svet zapuščali glasbeniki, je v primeru The Beatles bil to menedžer.
Podobno mnogim bistvenim poslovnežem iz sveta zabave je bil tudi Epstein potomec vzhodnoevropskih Judov, ki so pobegnili na zahod konec 19. stoletja. Njegovi predniki so prihajali z območja Litve in se preselili v Anglijo, natančneje v Liverpool, kjer jim je v dveh generacijah uspelo razviti posel s prodajo pohištva oziroma ga razširiti tudi na trgovanje z glasbili in gospodinjskimi aparati. Prvi stik Epsteinovih in članov The Beatles se je zgodil, ko je oče Paula McCartneyja v njihovi trgovini kupil pianino.
Od nekdaj se je počutil starega
Ni bil zgleden otrok in šolar. Veljal je za lenega nenavadneža in starši so ga selili iz ene šole v drugo. Njegov najljubši predmet je bil gledališka igra, nato je pri šestnajstih letih očetu povedal, da svojo prihodnost vidi v oblikovanju oblačil, s čimer se senior ni strinjal, zato se je moral po opustitvi šolanja zaposliti v družinski trgovini. Tudi med služenjem vojaškega roka, ki je bilo do leta 1960 v Angliji še obvezno, je kazal znake neprilagojenosti in bil redna stranka vojaških psihiatrov. Bolj kot vojaška ga je zanimala kulturna ponudba Londona. Po vrnitvi v Liverpool se je moral vrniti na delo v eno od družinskih trgovin, dokler si ni izposloval, da je lahko šel v London študirat igralstvo. Tudi na igralski šoli, kjer je bil v generaciji s Petrom O'Toolom, ni dolgo zdržal. Kot je dejal, se je počutil preveč poslovneža, da bi se lahko predajal študentskemu življenju. Ob neki priložnosti je rekel, da se je od nekdaj počuti starega.
Potem ko je bil v Londonu žrtev izsiljevanja zaradi homoseksualnega spolnega odnosa, je svojo spolno usmeritev razkril tako sodišču kot družini. Vrnil se je v Liverpool in postal vodja družinske trgovine z glasbenimi ploščami, ki je pod imenom NEMS postala najbolj znana v Liverpoolu. Tudi člani The Beatles so v njej kupovali plošče. Epstein je bil konec leta 1961, ko se je s člani zasedbe prvič spoznal, v liverpoolskih glasbenih krogih bolj znan od njih. In ko jih je šel v razvpiti klub Cavern prvič poslušat, je didžej oznanil: »Med nami je tudi znani Brian Epstein, lastnik NEMS.« V Cavern, kjer so The Beatles redno igrali, je hodil še tri tedne, dokler jim ni predlagal, da podpišejo pogodbo o sodelovanju. Pripadalo mu je petindvajset odstotkov od celotnega bruto prihodka, kar je bilo deset odstotkov več od drugih menedžerjev, pri čemer je Epstein plačeval vse stroške. Iz svojega deleža je kril tako skupne potne stroške, stroške fotografov, telefonskih klicev in še kaj. Skupina mu je verjela. »Verjeli smo vanj. Za nas je bil strokovnjak,« je dejal Lennon.
Najbolj viden Epsteinov vpliv na skupino je bil vizualen. Dosegel je, da so se iz kavbojk in usnjenih jaken preoblekli v obleke, ki jih je po njegovi ideji zašil njegov krojač. Na njegovo vztrajanje so skladbe prenehali igrati v poljubni dolžini, pač glede na razpoloženje občinstva, na odru so prenehali piti in kaditi, prav tako njegova ideja je skupinski poklon. Nekateri mu pripisujejo tudi, da je bil on tisti, ki je prvotnega bobnarja Peta Besta zamenjal z Ringom Starrom, vendar večina virov pravi, da je ideja o menjavi prišla od četverice in da je Epstein zgolj izpeljal menjavo.
Brez teorij zarote
V The Beatles sprva ni verjelo veliko ljudi in Epsteinovo prizadevanje, da jim priskrbi snemalno pogodbo, je bilo neuspešno pri mnogih založbah. Med drugim so jih zavrnili tako Columbia, Phillips kot Decca. Slednji so izpadli največji bedaki, saj so jim omogočili poskusno snemanje. Tudi George Martin, ki se je z njimi proslavil in je bil iskalec talentov pri EMI, sprva ni bil navdušen nad prvimi posnetki. Pogodbo so dobili bolj zato, da bi jih vendarle ne ugrabila konkurenca.
Potem ko je oktobra 1962 izšel prvenec Love Me Do in spomladi 1963 prvi album Please Please Me, kar je začetek beatlomanije, je Epstein z Lennonom in McCartneyjem ter četrtim članom, založnikom Dickom Jamesom, ustanovil podjetje Northern songs, namenjeno upravljanju avtorskih pravic. Podjetje je postalo tudi delniška družba. Po Epsteinovi smrti je James svoj del prodal močnim kupcem, kar je posledično pripeljalo do tega, da sta Lennon in McCartney izgubila nadzor nad lastnimi skladbami oziroma na koncu tudi prodala svoj delež.
Z Epsteinovo smrtjo se je začel razhod skupine The Beatles, ki se niso mogli zediniti glede novega menedžerja. Medtem ko so Lennon, Harrison in Starr privolili v Allena Kleina, menedžerja The Rolling Stones, je McCartney zastopanje zaupal Leeju Eastmanu, očetu svoje izbranke Linde. Vmes so se zapletli s podjetjem Apple, ki ga je resda Epstein ustanovil zato, da bi dva milijona funtov ne dali državi za davke, vendar je po njegovi smrti tako v Applu kot finančnem poslovanju The Beatles zavladal obči nered. Četverica je izgubila človeka, ki jih je razumel, ki je bil spreten v financah in ki jih ni goljufal.
Epstein, ki je bil kot sleherni glasbeni menedžer stare šole odvisen od hazarda (baccara), je rekreativno užival vse vrste opiatov, ki so bili v obtoku, predvsem pa amfetamine. Umrl je zaradi nespretne kombinacije prevelikega števila uspavalnih tablet in alkohola. In brez razvpitih teorij zarote.
