Nekoliko manj sreče so imeli snovalci sporeda z izbiro Violinskega koncerta Čajkovskega ali tudi drugače: morda je napačno izbiro »zakrivila« kar solistka sama, violinistka Lana Trotovšek. Začetek koncerta je zvenel še obetavno, celo presenetljivo, saj je Trotovškova uvodne misli zastavila izrazito počasno, s posluhom za detajl, še posebej za zaustavljanje glasbenega toka, zato sem pričakoval postopno eksplozijo energije in virtuoznosti. Toda kmalu je bilo jasno, da tehnične zapreke koncerta in solistkin boj z njimi zaustavljajo možnost kakršne koli rasti, spremembe, ostala so samo raztegnjena upočasnjevanja, skoraj izštevanje figuralike. Koncert Čajkovskega sodi med največkrat preigravane violinske koncerte, zato so naša ušesa in pričakovanja razvajena, kar bi se morala zavedati tudi solistka in najbrž izbrati drugo koncertno delo, ki bi mu bila v celoti kos in v katerem bi njene kvalitete, ki smo jih tokrat slutili samo od daleč, lahko prišle tudi do izraza.
Ob izvedbi Sibeliusove Prve simfonije pa sem se moral spomniti prvih nastopov Pehlivaniana s Slovensko filharmonijo, ki so bili vsi po vrsti navdušujoči. Tudi s Simfoniki mu je iz Sibeliusa uspelo iztisniti živo glasbeno gmoto, ki je mestoma kar kipela od naboja, živih agogičnih in dinamičnih sprememb (v dirigentovi maniri so te skoraj prestopale v preglasno in pretrdo, a se na srečo niso zlile čez mejo). Za naše abonmajske standarde smo tako poslušali izjemno poživljeno simfonično tkivo, ki je nihalo med nostalgičnim, zmagovitim in gibko utripajočim. Potrdilo se je, da je Pehlivanian lahko izjemen gostujoči dirigent, pa bistveno manj uspešen šef dirigent.
Povsem drugi obrati, prvenstveno zaspani, so zaznamovali koncert Slovenske filharmonije, ki bo morala resno razmisliti o svojem slovenskem simfoničnem primatu. Dirigent in solist Ignjat Solženicin (po slišanem razumem njegovo gostovanje kot nekakšen »špar paket«) je sicer uvodne takte Uverture k operi La Clemenza di Tito izčistil, uredil utrip, nato pa so poudarki v izvedbi vse bolj kopneli, dokler ni ostalo samo še preigravanje Mozarta. Povsem enako je bilo v Mozartovem klavirskem koncertu, v katerem je solist nastopil s čistim, kristalnim tonom, urejeno, a interpretacijsko odsotno, nekako samoumevno. Prav takšen »neprizadet« Mozart, v katerem se glasbene vsebine ne išče v prav vsakem melodičnem vzgibu, odganja koncertno občinstvo!
Drugi del koncerta se je pričel z dekorativno skladbo Kikimora Anatolija Ljadova, ki je bila ustrezno poustvarjena, z mehkim občutkom za barvitost, bolj pa je škripalo pri Simfoniji v treh stavkih Stravinskega. Delo iz trdega neoklasicističnega obdobja skladatelja ponuja zanimivost predvsem na ravni trkov med ponavljajočim se, kvaziklasicistno-baročnim pulzom, ki ga ves čas prekinjajo metrični izmiki, mestoma celo podobni popularnejšim žanrom. Prav v teh izmikih leži sok dela, celo nekaj humorja. A orkester ni dosegel prave sproščenosti in se je zdelo, da je pogosto v ritmičnem krču, zaradi katerega dirigentu tudi ni uspelo jasno karakterno razplastiti treh stavkov. Od glasbene radosti in zafrkljivosti smo bili kar daleč, ostajala je nekakšna abonmajska sprijaznjenost, kar je odločno premalo, da bi se v dvorano vračalo občinstvo.
