Barbez so pri nas nastopili pred leti, tokrat so prišli okleščeni kot kvartet in z novim albumom za Zornovo založbo Tzadik. Njegov naslov izda precej, ne pa vsega – »Bella Ciao«. Šef tega art-rock benda, kitarist Dan Kaufman, je na njem črpal iz pesmi italijanskega odpora proti nacistični okupaciji po padcu Mussolinija, k novi verziji mednarodno ponarodele partizanske pesmi je priključil uglasbene poeme Piera Paola Pasolinija. Barbez so pošten konceptualen bend, tokrat so bili bolj neposredni in jim je po malem kar manjkal utečeni spekter vijuganj teremina. Odigrali so bolj rockovsko na prvo in izpeljevali bolj komorne pasaže končevanj klarinetista Kena Thompsona, ki eliptično visijo v zraku, zlasti skupaj z reducirano kitarsko igro in podvajanji melodij, ki jih na albumu igrajo gostje. Ostajajo bend odkritih intenc in širokega glasbenega zaledja, ki zaplete navidezno enostavnost viž in jih razrešuje z občutkom za odpiranje in rahljanje forme. Spretno se odmikajo od prislovične zaprtosti art-rock bendov in od rohneče enosmernosti rockovskih pošasti.
Defonija v Gromki je po slavnostnem praznovanju petnajstletnice – začetnega zagona, širitve z nizom izjemnih koncertov in mrka zaradi ekonomskih težav – ponovno v stalnem pogonu, bolj realna, klubsko vsakdanja, v naboru koncertnih gostov pa še zmerom izbirčna.
Pravzaprav je presenetljivo, da je tako dober newyorški novojazzovski bend srednje generacije, kot je Claudia Quintet, po šestnajstih letih delovanja prvič nastopal pri nas, dan prej tudi na Ravnah na Koroškem. Bolj od tega preseneča samo še to, da je neki newyorški bend skupaj toliko časa, vsaj njegov osnovni trojec, v katerem so vodja, bobnar John Hollenbeck, vibrafonist Matt Moran in pihalec Chris Speed. Novejša člana sta nemški basist Robert Landfermann in harmonikar Red Wierenga. Tako tudi delujejo, muzicirajo in zvenijo, kot bend, ki že zaradi delikatnega inštrumentarija in natančne bobnarske roke spretno manevrira med notiranim in skupaj zgrajenim na špilu samem. Če poseže k Waynu Shorterju za navdih, potem se znotraj komada naenkrat pripeti veliko trkov, dialogov in križanj več plasti, če seže k afriškemu miljeju, potem v ospredju ostane samo specifična, razgibana gradnja komada z indici, ki spominjajo na radost igre, podložene v ponavljanju. Claudia so zgled, kako skupaj igrati muziko, raziskujočo, dinamičnih razponov, osebnih vložkov in skladateljskih ambicij, ki so vsi podrejeni koncertnemu muziciranju. Prvovrsten novojazzovski bend z razkošno paleto znanja in bežanja od limanic preigravanja »osebnosti«.
Jazzovski nokturno z beograjskim kvintetom Fish in Oil je samo podaljšal prijetne glasbene dražljaje. Peterica, ki jo nevsiljivo vodi spretni kitarist Bratislav Radovanović, je po svoje untergrunt jam bend, tempiran na način kakšnih The Lounge Lizards, vendar še bolj eklektičen, atmosferično srferski in bluesovski hkrati, ki vali in dobenclja komade in jih redko zlomi. A zato igra in stopnjuje osnovni tonus komada kot naoljena sinkopirana enota, z dobrim občutkom za nianse in gibko tkanje ritemske sekcije, s katero občasno za dramatični obrat prekrižata smeri saksofonist Dušan Petrović in Radovanović. Presenečenje večera je prišlo iz Beograda. Ozemljeno.
