Ustvarjalnost pakistansko-ameriške pevke, skladateljice in producentke Arooj Aftab primerjajo z Abido Parveen, ki velja za kraljico sufijske glasbe Pakistana. To si tudi sama šteje v čast. Vendar pa je njena pot edinstvena, in v iskanju lastnega glasbenega izraza se zdi, da ga je – po treh samostojnih albumih – dokončno našla. Njene zvočne pokrajine se gibljejo med jazzom, minimalizmom in neosufijem, kar je udejanjila že na svojem prvem albumu leta 2015 z naslovom Bird Under Water. Združila je atmosferične akustične jazz inštrumente s stoletno tradicijo glasbe qawwali, ki jo je poslušala kot najstnica. Svoj drugi album Siren Islands je izdala leta 2018, na njem je eksperimentirala z modularnimi sintetizatorji, v ambientalno zvočno pokrajino pa s svojim silovitim vokalom vpela urdujsko liričnost.
Če se je na prvih albumih posvečala glasbeni tradiciji domovine, je na svojem tretjem Vulture Prince (2021, New Amsterdam Records) storila korak naprej – ljudski in klasični glasbi svoje domovine je dodala poklon zahodni tradiciji jazza in eksperimentalne elektronike, z neobičajno inštrumentacijo, s katero je prepletla obe plati glasbenih vplivov kot tudi svoje inovacije. Do tega albuma so njeno glasbo opisovali kot mešanico jazz fuzije, jazza, elektronike, neosufijstva, pa tudi folka, hindustanske klasike, klasične glasbe, indie popa, minimalizma in akustike, tokrat pa je, kot pravi sama, skušala vse to preseči.
Gre v bistvu za pretresljivo, z žalostjo prežeto zbirka prenovljenih urdujskih verzov in gazalov (arabskih verzov o izgubi in hrepenenju), ki jo je posvetila svojemu bratu, umrl je namreč v Pakistanu v času, ko je ona čez lužo ustvarjala ploščo. »Želela sem, da ima Vulture Prince strukturo, seksipilnost in temačnost,« je povedala za The Guardian po izdaji albuma, ki ga je ustvarjala deset let.
Med oboževalci tudi Obama
Arooj Aftab je danes tako rekoč slavna, z nagrado grammy se je prebila na mainstream glasbeno sceno. Grammyja je aprila letos dobila kot najboljša nova izvajalka (čeprav je na sceni vsaj že 20 let) ter za najboljšo globalno glasbeno izvedbo za svojo pesem Mohabbat. Še celo Barack Obama si je izbral to pesem za eno svojih najljubših lansko poletje. Njen »hišni« koncert za Tiny Desk, decembra lani, dostopen tudi na Youtube, kjer slišimo skladbe s tretje plošče, pa so poznavalci uvrstili med najboljše in presunljive koncertne posnetke zadnjega časa.
»Vedno sem se osredotočala na to, da predajam glasbo z integriteto. Ljudem je bila ta plošča očitno všeč, in v glasbeni industriji se preprosto ne zgodi, da bi lahko dosegel tako priljubljenost v javnosti kot odobravanje kritikov. Dve nominaciji za grammyja sta torej norost – povrnili sta mi vero v industrijo in poslušalce,« je dejala bo novici za nominacijo.
Začelo se je viralno
V New Yorku, kjer živi od leta 2008, je še do lani vsakodnevno opravljala poklic avdio inženirke, delala je tudi v filmski industriji kot montažerka in režiserka, šele zadnje leto se je povsem posvetila ustvarjanju lastne glasbe. Rodila se je sicer v Savdski Arabiji, pri 11 letih se je s starši selila v njihov rodni Lahore, kjer je živela do svojega 19 leta, dokler ni odpotovala na študij na bostonski Berklee College of Music. Že kot najstnica pa je okusila viralno slavo. S pomočjo didaktičnih pripomočkov se je naučila igrati kitaro, stil petja si brusila ob poslušanju Billie Holiday, Hariprasad Chaurasia, Mariah Carey in Begum Akhtar. Četudi je imela otežen dostop do zahodnih spletnih glasbenih platform, je v Pakistanu našla spletne niše, da je promovirala svoje interpretacije skladb Hallelujah Leonarda Cohena, Mera Pyar Tera Pyar in druge, ki so postale svetovne viralne uspešnice, v Pakistanu pa sprožile pravcato indie sceno.
Trenutno že ustvarja naslednji album, raziskuje urdujsko poezijo Chande Bai iz 18. stoletja. V zadnjem času veliko nastopa tudi s projektom Love in Exile jazzovskega tria pianista Vijaya Iyerja. Odkar je prejela grammyja, so jo zasuli s povabili z vsega sveta. Bogdan Benigar, programski vodja Druge godbe, se je zato na družbenem omrežju upravičeno pohvalil, da mu je uspelo v Ljubljano privabiti tako veliko zvezdo – in to že pred prejemom grammyjev. Kajti po taki ugledni nagradi postanejo pravila sklepanja pogodb med agenturami drugačna, tarife pa seveda dražje.
