A najprej je vzbudil pozornost kot basist Marcus 5, novovalovske funk zasedbe, v kateri je bil na vokalu pokojni Vinci Anžlovar, na kitarah Borut Kržišnik in Zvone Kukec ter na bobnih prav tako že pokojni Fredi Vargason. Marcusom v osemdesetih ni uspelo izdati plošče. Dobili so jo šele nedavno, kot spomenik mladosti, pravi Hace, s katerim smo obudili tiste okoliščine in čase.
Kako to, da so ti posnetki zdaj izšli oziroma zakaj niste že tedaj v osemdesetih izdali plošče?
Razlogov je več. Želja je bila ogromna, vendar se je bend razšel, preden bi vzpostavil neko svojo poslovno etiko oziroma bi se je sploh začel zavedati. Imeli smo samo željo delati glasbo, ki je bila nam všeč in ki smo jo črpali iz tistega navdiha, novovalovskega, novopunkovskega ali kar koli je že to bilo. Prva zasedba je bila največji potencial, in sicer Vinči, Fredi, Backo, Zvone in jaz. Po dveh letih so se začele kazati razpoke in začeli so se odhodi, na koncu sva ostala z Vinčijem in nekimi sodelavci. V tistih časih ni bilo lahko priti do albuma. Alternativnih založb še ni bilo, le Škuc je bil, za katerega smo bili morda premalo angažirani ali premalo alter, čeprav smo se sebi zdeli dovolj ali celo preveč alter. Na drugi strani si imel ZKP ali Helidon, velike založbe iz tistega časa, za katere smo bili pa premalo komercialni. Nisi ustrezal nikomur, bil si samo za odre. Publiko smo imeli dobro pokrito in je stalno hodila z nami. Tako se album ni udejanjil in sam sem ga imel v predalu mladostniških želja, potem se je pa lani pojavil Primož Pečovnik iz založbe Matrix z idejo, da je slišal posnetek po radiu in da bi to nujno izdal na vinilu.
Kdo je imel posnetke?
Nekaj je bilo v arhivu na RTV, prav tako v arhivu Radia Študent, manjka pa še enkrat toliko materiala, ki se je porazgubil, ko so propadale postaje, kot je bil RGL. Sam sem imel tri komade in Zvone je našel kaseto s posnetkom iz FV, ki je zavijala, vendar smo posnetek oživili in se je znašel na plošči. Nihče ni bil tako pameten, da bi shranjeval trakove.
Poslovna etika. Rekel bi, da jo ima dandanes vsak najstnik.
V bistvu ja. Takrat smo bili bistveno bolj zeleni, kot je mladež zdaj. Ne vem sicer, kaj je slabše ali boljše. Nas je vozila glasba in temu se niti ni reklo glasbeni posel. Okoli sebe smo videli uspešne skupine, ki so postale tako priljubljene, da so igrale po vsej Jugoslaviji. Kar je bila tudi naša največja želja. Da bi imeli koncerte v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu in Sarajevu.
Vam je uspelo igrati v Beogradu?
Je, na Tašu oziroma v klubu, ki je bil v sklopu stadiona, in na Akademiji. V Zagrebu prav tako v Kulušiću in Lapidariju.
Transverzalo ste torej odkljukali?
Da. Celo neke komade v srbohrvaščini smo poskušali, kar daje misliti, da smo imeli ambicijo imeti turneje po Jugoslaviji.
Bi danes imeli več prostora v etru?
Verjetno, ker to, čemur se je reklo alternativa v začetku osemdesetih, danes slišim na osrednjih radiih. Morda nam je manjkal res hit moment.
Verjetno sta dva, torej Brez besed in Mi smo tisti, ki smo, je pa na plošči slišati pozabljene zadeve, kot na primer Živiva svoje življenje.
In ta povsem odstopa od vsega drugega. To je prvi komad, ki smo ga posneli, in to je deveti, ki smo ga rešili. Na srečo je bil vokal tako razumljiv, da se je dalo vse drugo nekako urediti.
Po Marcusih ste postali basist, ki se išče. Pri koliko glasbenih projektih poleg obče znanih ste sodelovali?
Pred dvajsetimi leti sem moral prešteti, ker sem vlagal neke prošnje, in prišel do dvesto cedejev, na katerih sem igral. Profesionalec sem nekje od leta 1987, ko sem dojel, da bi se dalo od tega živeti. V času Marcusov je vsak še kaj počel dodatno in se nam ni svitalo, da bi lahko živeli od glasbe. Danes se je lažje poistovetiti z idejo, da boš živel od glasbe, še vedno pa do tega ni lahko priti.
Ali ste glasbi Marcusov zavoljo izdaje plošče kaj dosneli?
Ne. Ta misel ni bila zrela, ker dveh naših prijateljev, Fredija in Vinčija, ni več. Vinči se je strinjal z izdajo albuma, ker je bil tedaj še živ, medtem ko se je Fredi poslovil že sredi devetdesetih. Brez njiju tega ne bi šel počet, s kom drugim pa tudi ne. Ideja je bila samo, da bi Živiva svoje življenje odigrali ponovno, vendar smo, kot rečeno, obstoječi posnetek obdelali s pomočjo tehnologije in dosneli minimalno kitare ter spremljevalnega vokala. In pa MRFY smo dali narediti njihovo verzijo, česar pa ni na vinilu, ampak le v digitalni obliki.
Zanimivo, kakšno pozornost je vzbudila ta skladba.
Ja. Tudi Žare Pak je najprej rekel, da ga je najbolj vznemirila ta skladba.
Kako ste se sploh spoznali?
Z Vinčijem sva bila sošolca na Čufarju in že tedaj smo poskušali z Beatlesi, potem sem na prehodu v srednjo šolo začel hoditi v FV, kjer smo se spoznali z ostalimi. Fredi in Backo sta tudi igrala sama, od prej je bil z njima povezan tudi Zvone. Vzor so nam bili zgodnji Talking Heads, Gang of Four, takrat se je začel tudi prvi hiphop, Grandmaster Flash.
Kako ste prišli do funk ali »slap« načina igranja?
Prvič sem videl Čarlija Novaka v Valentinu, nekaj sta o tem vedela Nikola Sekulović in Dare Hočevar. Težko se je bilo prebiti do znanja. Od vsakega malo.
Nasploh se je funk v Sloveniji težko prebijal, mar ne?
Malenkost ga je bilo pri jazz rockerjih, kot so bili September. Če govoriva o masovnem okusu, zagotovo ne, ker tukaj vladata polka in valček. Vse je na prvo. Pri funku se pa sinkopira in polni vmesne luknje, kar je za ljudi, ki temeljijo na popolnoma drugačnem glasbenem izročilu, zahtevno.
Nemara gre za plesno kulturo in tudi glede te bi rekel, da se je s punkom začelo drugače plesati.
Zagotovo in zdi se mi pomembno povedati, da nas je večina glasbenikov v tistih časih hodila plesat. Bodisi v FV, Turista. Sam sem hodil prepoten domov po snegu čez Rožno dolino v Šiško. Izhajal si iz plesne glasbe in jo tudi poskušal igrati. V FV si imel različne like, od Luke Žana, ki je imel neko svojo finto, do Marse, ki se je razmetavala po plesišču. Bili so koncerti bendov kot Otroci Socializma ali Via Ofenziva, kar ni plesna glasba, vendar so se ljudje vseeno pozibavali.
Bi na plošči Marcusov danes kaj popravil?
Je tako, kot je. Spomenik tistega časa. Sem prijetno presenečen, da zveni povsem spodobno. Po štiridesetih letih poslušaš bolj preudarno. Sliši se, da smo še neutečeni, da hitimo in še kaj, vendar me to nič ne moti. Čutim iskrenost in toplino. Spomnim se obdobja, ko smo res živeli za to, ko smo imeli vaje po štirikrat na teden in smo šli po vsaki vaji še nekam skupaj ven.
