Pianistka, skladateljica in intermedijska umetnica Mojca Zupančič raziskuje zvočne teksture, odnose med akustičnimi inštrumenti, improvizacijo in dinamiko v različnih zasedbah, v navezi zvoka s sliko in drugimi avdio reaktivnimi vizualijami ter performativnostjo.
Deluje v različnih kolektivih po Evropi. Svojo doslej največjo mednarodno zasedbo Tututu Orchestra, ki ji dirigira in zanjo sklada, je pripeljala na 65. Jazz festival Ljubljana, nastopili bodo nocoj ob 19. uri v parku pred Cankarjevim domom. Dinamičen kolektiv zajema iz tradicije jazza in ljudskih glasb sveta ter dodaja improvizacijo. Mojca Zupančič je na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko diplomirala iz multimedije, v Groningenu na Nizozemskem pa je zaključila študij jazz klavirja.
Glasbeniki danes ne potrebujete več le glasbenega znanja, zelo pomembna je očitno tudi odrska, performativna, vizualna prezenca. Mlajši do tega nimate predsodkov, kajne?
Res je. Na jazzovski sceni, kjer v glavnem delujem, je veliko moških in ti se za nastop oblečejo v kar koli, ker jim je vseeno za videz. A kljub temu je mnogo ljudi odprtih, ni jih sram slediti modnim napotkom, kakšen si nadene tudi odrski make up. Naša saksofonistka je za to specialistka in dostikrat nas vodi tudi skozi ta aspekt performansa. Zelo verjamem v celostno umetnino, v to, da so vse stvari pomembne, tudi dizajn.
Na odru dirigirate, vidimo pa vas tudi plesati in animirati občinstvo. V vašo glasbo torej vstopajo še drugi elementi. Kako razumete to interakcijo?
Ukvarjam se tudi z improvizacijskim gledališčem in verjetno sem inspirirana od tam. Tam je na odru dovoljeno skoraj vse, v glasbi pa je veliko nekih pravil, sploh v jazzu, klasični glasbi, na primer bogate harmonske strukture, ki pa so ravno zato omejujoče. Všeč mi je ta smer X, v katero stvari lahko gredo. Med igranjem klavirja sem bolj statična, med dirigiranjem pa se lahko bolj premikam, skoraj plešem. Z dodatnimi elementi in gestami v glasbi lahko v tem trenutku največ povem.
V kompozicijo povabite gledalce, da zraven pojejo, vzklikajo, skratka se jih razume kot še enega od inštrumentov.
Da, občinstvo vse to razume, recimo, ko je treba biti tišji ali glasnejši, večino gest intuitivno razumejo brez moje razlage. Sama sicer ob tem dostikrat postanem ekstatična in izvajam ogromne gibe, a za razumevanje so dovolj tudi najmanjše kretnje, morda so celo razumljivejše.
Kako je pravzaprav stati
pred orkestrom, ga motivirati?
Občutek je zelo dober, ker nimam pred seboj samo enega inštrumenta, temveč trinajst, štirinajst hkrati. Privilegij je, da lahko to počnem, in sem hvaležna, da so me ljudje pripravljeni poslušati. Čutim pa tudi veliko odgovornost in omejitve; odgovornost v tem, da sem kriva sama, če je glasba slaba. V vsakem trenutku moram biti v celoti prisotna in imeti vse pod nadzorom. To je naporno, zato je v dnevih, ko se ne počutim najbolje, seveda težje stopiti pred glasbenike.
Znam se tudi umakniti in prepustiti glasbenikom, da delajo po svoje. Naj tudi oni stopijo v ospredje, komunicirajo med sabo, povedo, kar želijo. Vem, da je orkester hierarhična stvar, a rada imam tudi, da so zadeve čim bolj nehierarhične. Moj orkester so tudi moji prijatelji, pred njimi se počutim sproščeno. Ljudje pokažejo, ali jim je nekaj všeč ali ne. Če tudi njim projekt veliko pomeni, mi to daje dodatno samozavest. Včasih se zgodi kaos, katera od sekcij preveč podivja ali naredi kaj po svoje, ampak na koncu popustijo, ko vidijo končno zvočno sliko. Všeč mi je, da imajo svoje energije, hočem, da me ne ubogajo povsem. Enako kot si mati želi, da jo otrok uboga, hkrati pa, da je tudi ne, ker bo skozi ta upor razvil lastno kreativnost, identiteto.
Kdo so sploh izbrani glasbeniki
v vašem orkestru?
Na naši šoli v Groningenu sem začela organizirati srečanja, na katera sem vabila odprte ljudi, take, ki niso želeli igrati samo tradicionalnega jazza ali klasike. Skozi to sem začutila, kateri smo si blizu. Stalna zasedba je štirinajstčlanska, občasno pa se spreminja. Nocoj bo tolkalec več. Glasbo si zamislim tako, da lahko delam permutacije. Ne aranžiram čisto vsega materiala, ker vedno kdo manjka. Denimo, prejšnji mesec sta pred koncertom v Leipzigu zbolela pozavnist in saksofonistka, zato sem morala na hitro v avtu aranžirati glasbo samo za tri horne. Temu bi se rada izognila, zato imam nekaj »odprtih« kompozicij, napisanih predvsem za takšne okoliščine. Imamo pa tudi skladbe, ki so v celoti aranžirane. Veliko je različnih inštrumentov in rada jih uredim tako, kot čutim, da bi zvočno morali iti skupaj.
Zdi se, da kompozicije gradite na nekakšnih okruških, ta kaos pa potem organizirate v smiselno celoto.
V začetku sem pisala nekakšne grafične kompozicije, zato dosti uporabljam svoje telo, da pokažem, kam naj se skladba razvije, kakšen naj bo tempo. Rada delam manjše, osemtaktne ali šestnajstaktne sklope ali pa napišem samo nekaj tonov in jih potem razdelim med inštrumentaliste. V začetku vsi dobijo enoten grafikon tonskega gradiva. Na odru se potem lahko zgodi popolni kaos, ki pa ga je nujno treba organizirati. Treba je organizirati glasbenike, da so uigrani in da so v čustvenem stanju, ki jim omogoča sprostitev in hkrati fokus. Nujno je treba imeti ljudi, ki so pripravljeni na organizacijo kaosa. Prav s telesnimi gestami, denimo »stop« ali pa »ti greš ven«, ali pa da nakažem, »poslušaj to, kar on igra, in glej, kaj dela« – se potem zgodi moment, ki pelje stvari naprej. Za tako poslušanje morajo tudi poslušalci razširiti lastni koncept, kaj je zanje poslušljivo. Želim ustvarjati različne vrste kaosov: to, kar pride prej, in to, kar pride potem, ima veliko vlogo pri tem, kakšne zvočne barve je ta kaos na koncu.
Kakšna je pravzaprav zgodba, ki jo želite skozi svoje delo povedati?
Prevzame me »magija«, v katero verjamem. Pogostokrat si nalašč ne želim razumeti fizikalnih zakonitosti v ozadju, ker si želim verjeti v to magijo. Verjamem, da ljudje lahko ustvarjamo skupnost, da lahko doživimo transcendentalne trenutke, da lahko ustvarimo drugačen, prijaznejši svet. Magične melodije nas peljejo onkraj teh naših zavedanj. Želim, da glasba pripelje ljudi, ki jo poslušajo in izvajajo, čim bolj skupaj. Sem pianistka in celo bolj kot melodije me prevzamejo harmonije, denimo, ko spontano primem akord, ki potem res dobro zazveni. To me navdihne.
Kako izobraženi so poslušalci,
ki prihajajo na jazz koncerte?
Doslej smo igrali na Nizozemskem in v Nemčiji, tam je občinstvo precej odprto. Zdi se mi, da so v severnjaških državah ljudje bolj odprti za novo. Imajo malo svoje tradicionalne glasbe, zato se bolj ozirajo za tujim. Nizozemci imajo, denimo, ogromno uvožene hrane. Po drugi strani pa sta vzhodna Evropa in arabski svet tako močno zaznamovana s svojo tradicionalno glasbo, da sploh ni veliko prostora za eksperiment. Slovenija je nekje vmes.
Koliko še ohranjate stik z jazzovsko sceno na Nizozemskem?
Lani sem se preselila v Slovenijo, še vedno pa se vračam na približno dva meseca. Nujno mi je, da sem zelo aktivna po Evropi. Tam je vse tako pretočno, vsi veliki glasbeniki pridejo mimo Nizozemske. Glasba to mobilnost omogoča: nekam prideš, spoznaš nove glasbenike, imaš koncert in to se počasi razrašča. S Tututu Orchestra se dogovarjamo za dodatne koncerte v Nemčiji in na Nizozemskem, leta 2026 pa bi radi posneli album. Ker imamo člane iz različnih držav, upam, da bomo obiskali in koncertirali še v njihovih državah.
Še en album imam v načrtu v kratkem. S Tiso Nežo Herlec sva bili lani na dvomesečni skladateljski rezidenci na Japonskem. Tam sva začeli delati skladbe za najin album, sodelovali sva tudi z lokalnimi glasbeniki, imeli veliko koncertov in delavnic za otroke ter turnejo po vsej državi, rezidenco pa sva zaključili še s krajšo rezidenco na Nizozemskem. A izid albuma se je zavlekel, tudi zato, ker sva vmes ugotovili, da ga hočeva narediti še boljšega. Najprej sva si zamislili samo duo, pri katerem nastopam kot pianistka in spremljevalna vokalistka, ona je glavni vokal, zdaj pa bi radi dodali še druge inštrumente. Spet gre za magične svetove, za najino medigro, pri čemer je prostor tudi za improvizacijo, ki se je lotevava zelo podobno.
