Do 26. oktobra bosta v Cukrarni na ogled dve novi samostojni razstavi. Prva nosi naslov Prehod. Njena avtorica je avstrijska umetnica Dorit Margreiter Choy, ki se v svoji umetniški praksi med drugim zanima za sodobno arhitekturo in njene ideološke implikacije. V omenjenem razstavnem projektu se v subtilnem, celo nekoliko poetičnem kolažu kratkih filmčkov pred nami odvrtijo fascinantne zgodbe in dejstva poslovne stavbe v Zlínu na Češkem, nekdanjega rudnika srebra v Schwazu na Tirolskem in avstrijskega paviljona, ki ga je v razstavišču Giardini na beneškem festivalu zasnoval Josef Hoffmann. Druga razstava je delo hrvaškega umetnika Davida Maljkovića. Njen naslov je na prvi pogled preprost, v ustreznem kontekstu pa zelo poveden. Razstava Razstava sili ven iz gravitacijskega polja omejujočih pogledov na galerijski prostor. Namesto tega poskuša odnos med umetnino, prostorom in časom razumeti v širšem smislu, pri čemer je bila neizogibna postojanka premislek o slikarstvu in umetnosti nasploh.
Konfrontacija z lastno senco
David Maljković razstavlja likovne konstelacije, ki jih je ustvaril po letu 2017. V njih med drugim kaže dediščino (jugo)vzhodnoevropske avantgarde in na pomen, ki ga ima ta za današnji čas. »Po lastnih besedah s prepletanjem preteklosti in sedanjosti na več ravneh preizkuša 'pojmovanje slikarstva kot varuha časa, pa tudi položaj slikarja kot njegove priče'. S tem razkriva 'odprto plastičnost časa, ki se guba sam vase, torej nekakšen ontološki veččasovni obstoj'. To zaznamuje likovni jezik in se izkaže za gonilno silo, ki odmeva na razstavi v Cukrarni. Igra s kompleksnostjo časa in prostora vzbuja tudi vprašanja o umetnikovi lastni umeščenosti vanj in o materialnosti časa, ki jo doživljamo. Ta vprašanja so navsezadnje izjemno pomembna tudi zaradi prelomnega zgodovinskega trenutka, v katerem živimo,« so zapisali v predstavitvi Razstave, katere kustosinja je Kathrin Rhomberg. David Maljković je prepričan, da vloga galerijskega prostora, pa tudi njegovih mostov v vse druge možne svetove, ki si jih je človek sposoben zamisliti, ni samoumevna. »Vsak prostor, sploh zahteven, kot je Cukrarna, vselej postavlja veliko vprašanj. Ne gre le za to, kako boš do prostora pristopil, temveč je pomembno tudi, kako boš pristopil do svojih del. Začneš se spraševati, kdo sploh si, in se nekako soočaš s svojo senco,« je pojasnil umetnik.
V zibelki kapitalizma
Avstrijka Dorit Margreiter Choy v razstavi Prehod s kustosinjo Vanesso Joan Müller domiselno poseže v prostor. V galeriji denimo visi instalacija oziroma mobil, katerega senca riše po beli steni in v katerem se zrcali video, projiciran na osrednjo steno. »Umetničini filmi, fotografije in objekti pripovedujejo zgodbe o krajih in krajinah, ki se preobražajo, implicitni arhitekt teh preobrazb pa je človek. Filmi se nanašajo na teme, kot so poslovna stavba v Zlínu na Češkem, nekdanji rudnik srebra v Schwazu na Tirolskem in avstrijski paviljon, ki ga je v razstavišču Giardini na beneškem festivalu zasnoval Josef Hoffmann. Omenjeni objekti kot materialne priče globalne zgodovine zrcalijo zgodnjo razvojno fazo kapitalizma, njegovo globalno širitev in njegove posledice. So mikrozgodovine ekstraktivizma, imperialne reprezentacije in globalnih finančnih tokov, ki se kot priče kažejo v arhitekturi in krajini. Dorit Margreiter Choy ponuja podrobne podobe teh relikvij, njihovih protislovij, posledic in tudi vpliva, ki ga imajo na našo sedanjost,« piše v opisu razstavnega projekta. Medtem ko Maljković razstavlja približno 40 del, so posnetki Dorit Margreiter Choy dolgi skupno okrog 40 minut.
