Zavrtimo kolo časa 30 ali 40 let nazaj. Prelistajmo stare Stope, Mladine, Tribune, Probleme, Delo, Dnevnik, Razglede. Ne pozabimo na Džuboks, Start, Polet in druge jugoslovanske časopise, ki se jih je takrat bralo ob izvodih zahodnih revij. Na porumenelih straneh je plejada glasbenih člankov, intervjujev, portretov in ocen, od uveljavljenih zvezd in idolov do mladih, še rastočih imen. Muzike, za katere se je vedno našel prostor, so predstavljale okno v svet. O njih se ni pisalo samo afirmativno in informativno, ampak zavzeto, prodorno, ostro, polemično, pogostokrat bojevito, provokativno in tudi konfliktno. Izstopali so tisti pišoči, ki so se apologetsko borili za svoje muzike in za njihov prostor pod soncem. Prebili so se tudi na radio in televizijo ter pritiskali na založbe, da so se odzivale na dogajanje na terenu. Glasba je imela mobilizacijsko vlogo in je bila identifikacijska točka, kar je delalo sive lase tedanjim oblastnikom, ki so sredi 70. let ugotavljali, da se je žerjavica zatrtega študentskega gibanja premestila s političnega na kulturniško polje. Razcvet mladinskega tiska na prelomu iz 70. v 80. leta pa je zbujal paranoično zaskrbljenost, ki se je pokazala v analizi Mladine v zgodnjih 80. letih, ko so več kot polovico tedanjega mladinskega časopisa zasedale prav glasbene vsebine, ki so bile podaljšek osti družbene kritike.
Za razliko od nekoč, ko je veljala preprosta diferenciacija na »nas« in »njih«, se danes, v času lažnega potrošniškega pluralizma, preračunljivega individualizma in surovega partikularizma, utapljamo v vsedostopnosti glasbe, ki je je na pretek, a je zato njena družbena moč toliko bolj zamolkla in odrinjena na rob. Med neštetimi razlogi za to je tudi ta, da večina naših osrednjih medijev kot da noče prepoznati novih, mladih in prodornih kritiških peres in jim ne dopusti stopiti v ospredje, podobno kot večinskemu delu glasbenih imen zadnjih nekaj generacij pri nas. Mlade generacije glasbeniške kritike so sicer našle svoje (zasilno) mesto na spletu, vseeno pa je (ali bo) nujen odločen, drzen in neomajen udarec po mizi, da bi se razpočil vakuum glasbene in sploh kulturne degradacije. Četudi bo ta ošaben kot vedenje opisanih »športnikov«.
