Moje zanimanje za Slovenijo je povezano z družinskimi koreninami, z dedkom iz Prekmurja, ki je pred prvo svetovno vojno emigriral v Francijo in se poročil s Francozinjo, zato se slovenščina v družini ni ohranila. Naučila sem se je šele na univerzi, na oddelku za orientalistiko – ja, tja umeščajo Francozi vse, kar je vzhodno od Italije (smeh). Ves čas imam tako opraviti s knjižno, zapisano slovenščino, za govor pa zelo malo priložnosti, zato govorim slovensko le s prekmurskimi sorodniki. No, ob mojem tokratnem bivanju v Ljubljani, ki je najdaljše doslej, sem obiskovala tečaj in zdi se mi, da sem zares »spregovorila«. A kaj, ko Ljubljančani govorijo ljubljanščino, ki jo težko razumem. Preseneča me, da je v slovenščini tako velika razlika med pogovornim jezikom in tistim, ki se ga poučuje v šolah.
Kaj je potrebno za dober prevod? In ali ni naporno biti skorajda »odgovoren« za neki jezik, saj poleg vas slovenske avtorje v francoščino v glavnem prevaja le še Zdenka Štimac, ki ima od nedavnega celo francosko-slovensko založbo?V nasprotju s prevladujočim mnenjem je po mojem za dober prevod potrebno predvsem znanje jezika, v katerega prevajaš. Izvirnik lahko povsem razumemo, a če ne obvladamo materinščine, je prevod slab. Glede »odgovornosti« pa z veseljem oznanjam, da sem našla svojega naslednika, Stéphana Baldecka, ki je tudi slovensko-francoskega rodu, in bo po vsej verjetnosti prevzel štafeto.
Zanimanje za slovensko književnost v Franciji je majhno, s čimer se je verjetno treba sprijazniti, kajne?Deloma vsekakor, a zdi se mi, da bi slovenske založbe vendarle lahko naredile več za prodor na francoski trg. Pri Gallimardu so mi rekli, da še nikoli niso dobili nobene slovenske ponudbe, nobena založba ni poslala kakšnega vsaj v angleščino prevedenega odlomka, medtem ko jih Hrvati, Srbi, Poljaki nenehno obsipavajo s predlogi. Včasih imam občutek, da tukaj založniki mislijo, da je iskanje izdajatelja naloga prevajalcev, a francoski založniki se ne pogajajo s prevajalci, ker ti ne morejo zagotoviti avtorskih pravic. V predalu imam še iz socialističnih časov preveden Kavčičev zapisnik, ki bi Francoze gotovo tudi danes zanimal, pa tudi Zupanovega Levitana, pa se niti ob stoletnici njegovega rojstva nihče ni spomnil, da bi ga skušal izdati v francoščini.
Da se da prodreti tudi na razmeroma zaprt francoski trg, ne dokazuje le Pahor, ampak v zadnjih letih tudi Jančar, ki je vedno bolj znan; prevod romana To noč sem jo videl, ki je izšel januarja, so že ponatisnili.
Je k prepoznavnosti Slovenije prispevala tudi Brina Svit?Gotovo, tudi ona na svoj način predstavlja Slovenijo, četudi v francoščini, in moram reči, da je njen slog iz knjige v knjigo vse boljši. Resnično me zanima, kako bodo Francozi sprejeli njen zadnji roman Visage slovène (Slovenski obraz), ki govori o slovenski emigraciji v Argentini, saj večina Francozov ne pozna ne predvojne ne povojne emigracije in seveda tudi ne vprašanja partizanov in domobrancev.
Ali ni bil položaj v Franciji podoben?Ne, v Franciji se je vprašanje kolaborantov po koncu vojne zaradi različnih razlogov, ki izhajajo iz različne zgodovine držav, zastavilo drugače. Toda člani francoske milice, katerih vodja je prisegel Hitlerju, so bili na primer po osvoboditvi obsojeni, in nikomur ne pride na misel, da bi jih rehabilitiral. Kot vidite, tega ni mogoče primerjati.
Ena prvih slovenskih knjig, ki je v Franciji zaodmevala, je bil za čuda Bartolov Alamut, ki ima zanimivo prevajalsko zgodbo.Alamut je v francoščini prvič izšel leta 1985 in se je dobro prodajal, a so Bartolovi potomci tožili založbo, ker je bil prevod zelo neustrezen. To ni bila krivda prevajalca, ampak urednika, ki je knjigo močno predelal, jo naredil bolj eksotično, bolj berljivo. Ko sem jo v drugo leta 2012 prevedla jaz, sem se prepričala, da je šlo res za velike posege v izvirnik.
Alamut po mojem mnenju ni posebno dobro napisan roman. Je bila islamska tematika tista, ki je pritegnila?Tudi mene je pri tej knjigi presenetilo to, kar sicer pogosto opažam v slovenski književnosti: Slovenci so izvrstni pripovedovalci, a ne vedno dobri stilisti. Knjiga je očitno »vžgala« zaradi tematike, že ob prvem izidu, in tudi moj prevod so že v prvi nakladi prodali v več kot deset tisoč izvodih, ne da bi o njem izšel en sam časopisni članek. Verjetno je v obeh primerih pripomogla tudi dobra distribucijska mreža založbe, ki knjige ponuja povsod, v knjigarnah in v supermarketih. No, po napadu leta 2001 na WTC v New Yorku je Alamut doživel pravi bum, ker naj bi bil izvrstna ilustracija muslimanskega ekstremizma. Presenetljivo pa je, da so ga v Franciji začeli navajati kot zgodovinski vir, čeprav gre seveda za fikcijo z zgodovinsko tematiko.
Ali nimate Francozi podobne prevajalske zgodbe kot z Alamutom tudi z Dostojevskim, ki ste ga tudi na veliko »popravljali«?Res je, in to je vedno zapleteno – kako narediti, da bi bil tekst berljiv, če avtor uporablja težek jezik, nerodno sintakso…
Toda ali ga smemo izboljšati? Prevajali ste Lojzeta Kovačiča, katerega slovenščina je zaradi njegove materinščine, nemščine, zelo nenavadna, mestoma nerodna, robata, a ravno kot taka izpričuje njegovo razpetost med dva jezika, dve kulturi.To vprašanje v Franciji pravzaprav ni vprašanje za prevajalca, ampak za urednika, lektorja in korektorja, vsi trije skrbno preverijo in popravljajo prevod, ne tako kot v Sloveniji, kjer ga pogosto ne prebere nihče izmed njih in so iste napake še v ponatisih. Vsekakor imate prav, v francoskem založništvu prevladuje težnja po zgladitvi, po polikanosti teksta, kar verjetno ni dobro, a se temu mladi prevajalci težko uprejo. Tudi sama sem se šele sčasoma, ko sem dobila dovolj samozavesti, zmogla upreti prehudim posegom. Letos sem imela kar precej debat s korektorico pri prevodu Jančarjevega romana To noč sem jo videl.
In ko omenjate Kovačiča: mojo prvo inačico je urednica zavrnila in morala sem jo kar precej predelati. Ob izidu so vsi menili, da je prevod dober in tudi sama sem bila zadovoljna, a mi je žal, da sem iz računalnika izbrisala prvo inačico, ki mu je bila morda bolj zvesta.