V Ljubljani je v petek v 96. letu starosti umrl etnolog akademik Milko Matičetov, ki je že pred drugo svetovno vojno začel zbirati in raziskovati slovensko ljudsko izročilo, še posebej ljudsko pripovedništvo. Širši javnosti je bil najbolj znan po raziskovanju Rezije, kjer je zbral več kot 3000 pravljic, med številnimi obiski pa je preučeval tudi rezijansko narečje. Širši javnosti je tamkaj nabrano gradivo predstavil v knjigah Rožice iz Rezije (1972) in Zverinice iz Rezije (1973). Nekaj pravljic iz zapisov Matičetova je izšlo tudi v tujih prevodih.
Anja Štefan, ki kot raziskovalka slovenskega pripovednega izročila veliko preučuje tudi gradivo, ki ga je zbral Milko Matičetov, je pojasnila, da ga je Rezija povsem očarala in da ji je zatem, ko jo je »odkril«, posvetil večino svojih raziskovalnih moči. A še pred tem je zbiral pripovedno izročilo po različnih slovenskih pokrajinah: Posočju, Prekmurju, Porabju, slovenski Istri ali Koroški. Arhiv slovenskih ljudskih pripovedi, ki ga je zasnoval pri Inštitutu za slovensko narodopisje, je tako nenehno bogatil s prepisi objav, novimi zapisi in zvočnimi posnetki. Gradivo je vselej pridobival med ljudmi in ustvarjalci.
Vsestranska poklicna pot
Milko Matičetov, ki se je rodil v Koprivi na Krasu, je gimnazijo obiskoval v Kopru in Gorici, nato je bil študent filozofske fakultete v Padovi, na SAZU pa je doktoriral na temo folklorne študije Sežgani in prerojeni človek pod mentorstvom Ivana Grafenauerja. Po drugi svetovni vojni se je najprej zaposlil kot kustos pripravnik v Slovenskem etnografskem muzeju, od leta 1952 pa do upokojitve leta 1985 je delal na Inštitutu za slovensko narodopisje pri SAZU; med letoma 1975 in 1985 je bil tudi njegov predstojnik. Ob tem je bil dvakrat predsednik Slovenskega etnografskega društva.
Za svoje delo je prejel številna priznanja in nagrade, med drugim leta 1975 Levstikovo nagrado za Zverinice iz Rezije ter Murkovo priznanje za življenjsko delo leta 1989. Leta 1994 ga je rezijanska občinska skupščina izvolila za častnega občana Rezije, od leta 2001 pa je bil redni član SAZU.
Neprecenljiva zapuščina
Anja Štefan je prepričana, da ima gradivo, ki ga je zbral Matičetov, za Slovence neprecenljivo vrednost. »Malokateri raziskovalec je tako trajno zagnan ter išče tako vztrajno in požrtvovalno. Ker je mnogo gradiva odnesel čas, pa teh starih pripovedi danes tudi ne moremo več najti v tolikšni meri ter tako lepo povedanih in epsko razvitih, kot jih je Matičetov še lahko. Zato predstavlja gradivo Matičetova trajno dragocenost za naš narod in je naša odgovornost, da zanj poskrbimo.«
Štefanova namreč opozarja, da je mnogo njegove zapuščine še v rokopisih in na trakovih, trenutno pa primanjkuje denarja za objavo. »Čeprav to gradivo imamo, nam je njegov velik del nedostopen,« sklene sogovornica. sk, sta
