Dr. Peter Klepec, avtor Vznika subjekta (2004) in Dobičkonosnih strasti. Kapitalizem in perverzija I. (2008), je znanstveni svetnik na Filozofskem inštitutu Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, kjer so zasnovali projekt Filozofija krize: ekonomija – politika – ekologija, izvedli mednarodni kolokvij na to temo in v reviji Problemi (št. 7–8, 2014) objavili vrsto razprav domačih in tujih avtorjev. V intervjuju pa je bila seveda prva tema »govor o krizi«.

Imamo krizo, ki je v Sloveniji morda celo bolj realna kot drugje, in imamo govor o krizi. Milton Friedman, nekdanji guru čikaške šole ekonomije, je izjavil: »Samo kriza – dejanska ali dozdevna – ustvari resnične spremembe.« Tudi to je govor o krizi. Je govor o krizi res namenjen »ustvarjanju sprememb«?

Kapitalizem je itak sistem, ki temelji na nenehnem samospreminjanju, toda spremembe so lahko takšne ali drugačne – že sama beseda crisis se nanaša na »križišče«: gre za točko, na kateri utegnejo iti reči v dveh različnih smereh. Neoliberalizmu kot prevladujoči ekonomski doktrini, pogledu na svet in ideologiji pride kriza kot naročena, da lahko nadaljuje svojo »doktrino šoka«.

Prevladujoča reakcija na krizo je sicer dvojne narave. Po eni strani imamo opraviti z njeno relativizacijo in negacijo (»Ni krize«, »Brez panike, saj je samo ekonomska kriza«, »Ne gre za krizo…«), po drugi z njeno absolutizacijo in instrumentalizacijo. Gre za dve plati istega sporočila: krize bo (enkrat) konec in potem bo vse po starem, vse se mora nadaljevati tako kot prej. Kot da bi še naprej želeli sanjati sen neoliberalnega kapitalizma, ne glede na uničenje, ki ga ta, še posebej pa kriza, ki jo je povzročil, prinaša v vsakodnevno življenje slehernika. V tem smislu Lazzarato v delu Proizvajanje zadolženega človeka govori o ekonomiji dolga, ki razlašča Evropejce. Da bi krizo »rešili«, potrebujemo še več privatizacije, še več akumulacije, manj (birokratskih) ovir za prost pretok (finančnega) kapitala. Torej tistega, kar je sedanjo krizo povzročilo in kar bo pripeljalo še do marsikatere krize.

Vaše izhodišče pri pripravi projekta Filozofija krize postavlja tezo o »neodločljivosti izteka krize«. Če to krizo res označuje težnja k neskončnosti, kot trdijo nekatere razprave v Problemih, mar nam potem ne grozi še nekaj drugega: permanentno izredno stanje?

O neodločljivosti je mogoče govoriti z več plati. Pri pripravi projekta smo se strinjali s Stiglitzem, ki pravi, da bo zaradi krize prišlo do sprememb in da ni povratka v svet pred krizo. Vprašanje pa je, kako globoke bodo te spremembe in v kateri smeri bodo šle. Tudi teorija kapitalizma kot svetovnozgodovinskega sistema (Arrighi, Wallerstein) predvideva, da se bo tam nekje okoli leta 2050 vzpostavil nov sistemski cikel, toda nobenih nujnih zakonov zgodovine ni, vse je odvisno od naših skupnih kolektivnih političnih dejanj in odločitev. Če teh ne bo, in v bližnji prihodnosti ni videti, da bi lahko prišlo do globalnega dogovora ali globalnega vladanja, ki bi kapitalizmu omogočilo preživetje, je prav možno, da bomo, kakor domneva Arrighi, priča desetletjem kaosa in anarhije. Ta pa kar kličejo po izrednem stanju, to pa velja tudi za pričujočo krizo, ki je v takšnem obsegu, kot je nastopila v letih 2007–2008, pri nas pa malce z zamikom, ni nihče pričakoval ali predvideval.

Smo že pozabili, kako se je kriza začela reševati? Popolnoma nedemokratično se je nekaj politikov odločilo, da bodo davkoplačevalci plačali nekaj, česar sami niso povzročili. Smo pozabili, kako ihtavo in nepremišljeno se je pri nas sprejemal ZUJF, ki potencialno, glede na njegov 183. člen, lahko velja še desetletja? Kriza zahteva urgentno reševanje, to pa prinese s seboj suspenz vsakršne (demokratične) razprave, češ, »zdaj ni čas za filozofiranje«, v krizi je treba ukrepati takoj, nemudoma. Tega, do kdaj bo ostalo vse to v veljavi, pa ne ve nihče, prav lahko se zgodi, da bodo ukrepi ostali v veljavi »do nadaljnjega«, kot se je nekoč reklo v stari JLA. In tu pridemo do še enega momenta o neodločljivosti. Govorijo nam, da naj zadeve prepustimo »strokovnjakom« in »odločevalcem«. Kaj pa, če ti ne vedo, kako zadeve rešiti? Ali še huje, kaj če so zavezani skorajda religiozni fantazmi o tem, da bo »trg že našel rešitve«, saj nastopa kot nekakšen »subjekt, za katerega se predpostavlja, da vé«?

Ali ni kriza s težnjo k neskončnosti celo uresničenje neoliberalnega sna? Mirowski v Kratkem kurzu iz neoliberalne ekonomske doktrine pravi, da je za neoliberalce kriza izbrano polje delovanja ravno zato, ker daje več manevrskega prostora za »reforme«, ki le pospešujejo nadaljnje krize.

Ob izbruhu krize se je za kratek čas zdelo, da je z neoliberalizmom konec. Toda danes je kriza vsepričujoče dejstvo, vse je v krizi, samo neoliberalna doktrina ne. Mirowski lepo pokaže, da gre za na videz protislovno logiko, ki je nekakšen hibrid konstruiranega in naravnega, v katerem se država, družba in posameznik prestrukturirajo tako, da je vse podvrženo poblagovljenju in marketizaciji. Temu pogledu na svet, svetovnemu nazoru, v katerem korporacije nikoli ne naredijo nič napačnega in v katerem lahko trg vedno najde rešitve za probleme, ki jih je povzročil sam, se še zdaleč nismo odpovedali.

Da je neoliberalni projekt Evropske unije zavezan številnim slepilom, so pokazali francoski ekonomisti, ki so leta 2011 izdali Manifest. 20 let slepote, ki ga imamo tudi v slovenščini in v katerem so spregovorili o prevladujočih samoumevnostih, ki so v temelju napačne: da so finančni trgi učinkoviti, da spodbujajo gospodarsko rast, da trgi ustrezno ocenjujejo solventnost držav, da je porast javnega dolga posledica čezmernih izdatkov, da javni dolg prenaša breme naše čezmernosti na naše vnuke, da EU ščiti evropski socialni model, da je evro ščit pred krizo, da moramo, da bi odplačali dolgove, umiriti finančne trge – in tako dalje.

Temeljna reforma, ki jo pridiga neoliberalen miselni kolektiv, je podreditev družbe trgu. Vse je legitimna tarča marketizacije, tudi država. O slovenski državi, obsedeni s privatizacijo, bi že lahko rekli, da se tako obnaša. »Navadnim« ljudem« to ni ravno všeč, toda za politične elite se zdi, da ne popustijo v svoji želji. Kako si razlagate to »nepopustljivost«?

Znašli smo se v situaciji, ki ni enostavna. Razlog za že tretji val privatizacije od osamosvojitve dalje nam predstavljajo v razdolževanju javnih financ, a razprodaja državnega imetja tega problema ne bo rešila. Kako smo se znašli v tej situaciji, je posebna zgodba. Najprej smo si le želeli priključitve v EU, ne da bi opazili, da je to neoliberalni projekt, v katerem vsaka država poskrbi zase. Del sedanjega problema je nastal že pred krizo, slepo smo sledili EU pri deindustrializaciji in še marsičem drugem, poceni predkrizni denar je bil namenjen pregrevanju gospodarstva in tajkunskim odkupom, za nameček smo leta 2007 zmanjšali prihodke države, odgovor na krizo je bil zapoznel in napačen.

Ker smo z vstopom v EU in s kasnejšim prevzemom evra izgubili veliko finančnih instrumentov, se moramo sedaj zadolževati na finančnih trgih, kjer smo seveda lahek plen. Od vsega skupaj smo že pošteno utrujeni in zaradi te utrujenosti tudi iščemo bližnjice, kot je ta, da so »vsi isti«. Niso vsi politiki isti in nimajo vsi enakega stališča do privatizacije. Tisti, ki so za, pravijo, da bomo dobili odgovorne lastnike, a če nas sedanja kriza kaj uči, potem nas ravno to, da kaj takega ne obstaja – razen islandskega premierja se ne med bančniki ne med politiki na zatožni klopi ni znašel nihče.

Slavoj Žižek v uvodnem prispevku v Problemih trdi, da »komunizem ostaja edini horizont, iz katerega lahko in moramo ne le presojati, pač pa ustrezno analizirati današnja dogajanja«. Temu »horizontu« se zdi najbližji Maurizio Lazzarato s tezo, da sta razlastitev in lastnina »tako danes kot nekdaj politična pogoja za vsakršno družbeno in politično spremembo«. Resda ostaja pri tezi, toda ali ni že to dovolj, da deluje vsaj kot motnja neoliberalnega »sna«, če že ne kot kakšna alternativa?

Če kdaj, potem ravno zdaj potrebujemo nove ideje. Ideja komunizma, ki jo je Žižek lansiral skupaj z Alainom Badioujem, ni nova, je pa, vsaj po moje, nujni vzvod za premislek sedanjega stanja. Če ideje komunizma ne ločimo od vseh do sedaj zgodovinsko znanih oblik organiziranosti, od države in političnega delovanja nasploh do teoretskih analiz delovanja kapitalizma, smo pogubljeni. Že za Marxa komunizem ni stanje, temveč gibanje, ki odpravlja dejansko stanje. Drugačen svet je mogoč, to pa ne pomeni vračanja, sedanja kriza prinaša moment nepovratnega. Povezana je tudi s teoretsko in praktično-politično nemočjo sodobne levice. Skratka, če kdaj, potem je ravno danes čas za razpravo o sistemski krizi kapitalizma in o njegovih alternativah.

Intervju Peter Klepec filozof