20. stoletje je bilo stoletje posnete glasbe, fiksirane na fonogramih: od plošč, kaset, cedejev do novih digitalnih zapisov. Posel z glasbo v kapitalizmu se je organiziral okrog posnete glasbe. Dolgo je veljalo, da je posel z glasbo prodaja plošč. Glasbeno industrijo smo – prelahko – enačili z industrijo tiskanja in prodaje plošč. Bil je gromozanski posel, naklade so bile milijonske, ustvarjale so popzvezdniški sistem. Koncert izvajalca je bil podrejen prodaji plošč, zraven pa je občinstvo iz redkega živega stika z izvajalcem in glasbo »v živo« skonstruiralo svojo lestvico avtentičnosti in v skladu z njo presojalo glasbenika. Staro pravilo fonografske industrije je bilo, da bend najprej posname ploščo, potem gre na koncertno turnejo predstavit posneto in cikel zaključi z večjo prodajo plošč. Pri tem so številni nasrkali, saj so slabo brali določbe v pogodbah, s katerimi so si jih založbe dobesedno prilastile in jih ožemale, od albuma do albuma, od turneje do turneje, da so plačali za svojo naivnost v soju žarometov. Tudi »indie« produkcija, se pravi mreža neodvisnih založnikov za neodvisno glasbo, je proizvedla podobne primere. Včasih jih je zašil »neodvisni« distributer, se pravi trgovec.
Videti je, da večina glasbenikov, ki živi ali vsaj delno želi živeti od glasbe, danes teh težav nima več. Glasbo snemajo sami. Včasih niti ne vedo, zakaj jo snemajo in zalagajo svoje delo. Skoraj vsi po vrsti so postali »neodvisni« pri svojem piljenju glasbene veščine in ponujanju glasbenih storitev. Nimajo stalne zaposlitve, dolgoročne pogodbe z založniki, sproti se morajo grebsti za turneje in špile, pogajati za plačilo z založbami (če niso samozaložniki in parazitirajo sami sebe) in organizatorji koncertov. Medtem globalni posel z glasbo cveti. Le premestil se je. Posneto glasbo se še zmerom na veliko prodaja, neposredno ali posredno, vse več prek interneta, manj na starih nosilcih zvoka. Zapakirana je v reklame, napaja filme, trži podobe, označuje življenjski slog, kjer koli, povsod. Nekdaj samostojni segment stare glasbene industrije je sprijet z medijskimi, telekomunikacijskimi konglomerati. Tarnanj o zastonjkarstvu in piratstvu je manj. Ta del posla se je po polomiji »stare industrije« v devetdesetih letih že konsolidiral. En del je propadel, njegove zaloge avtorsko varovanih posnetih del so pokupili drugi, ki so del oligopolov za prodajanje razvedrila. To se zvečine spet dogaja v škodo glasbenikov, pa tudi njihovih poslušalcev. Občutljivo vprašanje je, koliko se obe skupini tega zavedata in kako ravnata.
Pred letom smo tule opozorili na veliko rast zaslužkov in ekstraprofitov, ki jih prinaša »živa glasba« in današnja ekonomija glasbenega nastopanja, ki zajema vse – množične festivale, ki so lahko žanrsko specializirani ali ne, na tradicionalnih festivalskih krajih ali novih koncertno-turističnih ciljih, turneje velikih in manjših imen, nastopanje v zaprtih manjših koncertnih prostorih, glasbenih klubih, tudi igranje na ulici. Zadnji izsledki britanske raziskave »Live Music Exchange« (dostopna je na internetu) o ekonomiji živega glasbenega nastopanja v Veliki Britaniji in širši kulturni vrednosti »glasbe v živo« podajajo primerjalno analizo med britanskimi mesti in podrobneje obravnavajo razmerje med dajanjem žive glasbe in sodobnimi urbanimi procesi. Britanci niso edini, ki to počnejo, so se pa tega lotili najbolj temeljito (čelnik ekipe raziskovalcev je sociolog glasbe Simon Frith). O čem podobnem lahko pri nas kvečjemu sanjamo, tudi o tem, da bi pridobili približno verodostojne podatke od kolektivnih organizacij, prirediteljev, statističnih uradov, glasbenih sindikatov, ministrstev (o številu prireditev s podatki o nastopajočih, prodanih vstopnicah, proračuni prireditev, ki so velika »poslovna skrivnost«, plačevanju glasbenikom).
Za začetek je prišlo v Britaniji do zakonodajnega premika, ki pomeni javno priznanje vrednosti žive glasbe. Zakon o živih nastopih iz leta 2012 je liberaliziral in olajšal prirejanje manjših koncertov. Za prireditev določenih vrst koncertov v prostoru, ki sprejme do 200 ljudi in se odvija med osmo in enajsto uro zvečer, prireditelj ne potrebuje več posebnega dovoljenja, s čimer je bil prej hudir. Vendar stanje ni rožnato. Za zdravo glasbeno življenje, kroženje glasbe in glasbenikov najranljivejši vitalni del – manjši in srednje veliki koncertni prostori – ima težave, ne glede na lastniško strukturo. Povrhu vsega je nerešljiv problem »hrup«, kršenje javnega reda oziroma motenje spanca meščanov. Podobno kot v vseh mestih po svetu so zaradi rasti cen nepremičnin in najemnin najbolj na udaru majhni neodvisni prostori, ki predstavljajo nekomercialno glasbo in so v opreki z načrti močnih igralcev v mestnih okoljih na »njihovi« poti »poburžujenja« četrti (prevod francoskega izraza za angleško gentrifikacijo). Mesta tekmujejo med seboj. Živa glasba, a spet ne vsaka, je del te tekme za snubljenje obiskovalcev, turistov, kapitala. Njeno siromašenje je eno znamenj, da je mesto, lišpu navkljub, provincialen zaselek. Poročilo sicer povzema svarila sindikata pred slabim plačevanjem glasbenikom in razpaslo prakso »pay to play«. V neodvisnih klubih igrajo tudi neodvisni glasbeniki. Kakor mi je rekel neki newyorški glasbenik: »Nisem še srečal lastnika kluba, ki bi priznal, da ima profit. Vnaprej hočejo preprečiti, da bi glasbenik zahteval večje plačilo.« Tudi tako je z glasbo v živo.
