Pred koncertom Sleaford Mods v klubu The Wick sem sedel z znancem, ki ni šel na koncert. Prebral je, da sta desničarja. Kmalu se je izkazalo, da sploh ni poslušal zloglasne plošče Divide & Exit ali vsaj kakšnega komada na spletu. Nergač za mikrofonom in njegov flegmatični kolega za prenosnikom res nista primerka politične korektnosti. Že s samo pojavo, ko Jason Williamson odpre usta in z jezikavo pripovedjo čez minimalistične ritmične podlage Andrewa Fearna steče poplava bentenja čez vse, kar leze in gre, mejita na obešenjaško provokacijo. A ni to punk, sem drezal v starega pankerja. Vsega jima je dovolj, sem nagovarjal. Vmes pa me je preganjalo, da bi mu rekel: »Če sta Sleaford Mods desničarja, potem je tudi Damir Avdić.« Ampak kako naj izustim kaj takšnega Američanu? Kako naj ve, kdo je Bosanski psiho!
Ni prvič, da sem povezal Sleaford Mods in Damirja Avdića. Niso le pravi ljudje za kapitalizem, med drugim jih družita ostra britev besed in glasbeni minimalizem. Govorijo naravnost, brez dlake na jeziku in brez spoštovanja do avtoritet. Koncertna izkušnja pa je zarezala razliko. Statični nastopi Sleaford Mods so skoncentrirani na razdraženo in vzneseno pljuvanje jeznega frontmana. V stisnjenih prostorih in neposrednem stiku z občinstvom ta forma zagotovo vžge, a na večjih odrih izpade dokaj pusto. Medtem Avdić že od začetka solo poti zabeli koncertne nastope z dramaturgijo, igro, zapletom in koncert sprevrača v performans, ne glede na velikost prizorišča.
Zaključek decembrskega koncerta v ljubljanskem klubu Gromka, ko je brez kitare okoli vratu uprizoril burlesko s premetanko besedil Imam dvadeset i dvije in Stoljeće, je med navdušenjem izzval tudi ogorčen komentar: »Zdaj se gre še stand up komedijanta?!« Damir Avdić je prerasel divjega pridigarja s kitaro, ki igra v špelunki ali tesnem klubu. Ves čas tipa, širi prostor in išče nove kanale za svoje izražanje. Ob muziciranju, pisateljevanju, glasbi za gledališče in film že dolgo koketira s teatrom. Po predstavi Otrok našega časa, v kateri je prispeval glasbo in v njej nastopal, in po monodrami Most na krvi je minulo soboto nastopil z Barbaro Kapelj Osredkar v Stari mestni elektrarni in rešil njun avtorski projekt A štekaššš?. V njem se je še bolj razgalil in še enkrat pokazal, da je najboljši, ko igra samega sebe, ko pripoveduje zgodbe, ki jih je doživel na lastni koži ali na lastne oči. Avtobiografski kaliber streljanja osebnih občutkov, bolečih dilem in samoironije daje njegovemu ustvarjanju neposredno in iskreno izkušnjo hoje po robu, kar je tudi skrita vez s sodobnikoma Sleaford Mods.
