Glasbeni klub kot prizorišče javnega glasbenega dogodka je razmeroma nova pogruntavščina. Če zanemarimo ekskluzivne aristokratske in delavske klube 19. stoletja, so glasbeni klubi – ti posebej prirejeni prostori za izvedbo glasbenih dogodkov, kjer se zbirajo ljudje, da bi slišali glasbo ali plesali nanjo – začeli poganjati v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Sprva kot nočni klubi in jazzovski klubi. Simon Frith je nanizal splošne poteze glasbenega kluba.
Je manjši od koncertnih in plesnih dvoran. Velikost občinstva je omejena, kar je ključno za delovanja kluba. Občinstvo selekcionira prek članstva, regulacije vstopa v klub, s ceno vstopnic, glede na etnično pripadnost, spolno usmerjenost, glasbeni okus. Obiskovalci so najpogosteje interesne skupnosti in nastopajoči so tudi lahko del te skupnosti ali pa jo vsaj simbolično predstavljajo. V klubu sta poslušanje glasbe in ples primerno obnašanje, podobno kot uživanje pijače in hrane, pogovarjanje, pecanje. Temu primerna je razsvetljava prostora. Klub je obenem prostor za javno in zasebno obnašanje obiskovalcev, ki lahko odstopa od vedenjskih norm okolja, v katerem živijo - Clint Eastwood pelje poročeno Marilyn Streep v črnski jazzovski klub in ne v »country club«. Za klubske glasbene dogodke je značilna bližina med glasbenikom in občinstvom, ki jo cenijo v nekaterih glasbenih svetovih. Klub je kot kraj za preživljenje prostega časa črpal iz tradicije gostinskih lokalov, kjer so glasbeniki muzicirali za plačilo. Večina klubov živi od prodaje pijače, s katero zalivajo glasbo.
Številne poklicne glasbenike, ki živijo od muziciranja in se gibljejo na mednarodnih robovih (rocka, jazza, improvizirane in komponirane glasbe, elektrofonije) in ogromno nastopajo v klubih, sem spraševal, kateri pogoji za »špil« v klubu« morajo biti izpolnjeni. Ekonomski kriterij, primerno plačilo za glasbenikovo delo, ni bil edini, čeprav je bil na prvem mestu. Navedli so še naslednje: primerno oglaševanje koncerta, zgledno pogostitev, spoštljiv odnos gostitelja do glasbenika, klubsko vzdušje, tehnično opremo, status kluba med poslušalsko skupnostjo (glasbenikov, občinstva, kritikov). Glasbenik seveda ima svojo računico. Ve, koliko nastopov mora pridelati. Krmari med slabo plačanimi špili in tistimi s solidnim plačilom, kjer pa šepajo drugi dejavniki.
Glasbeniki, ki živijo od glasbe, so v primerjavi z množico, ki muzicira v klubih, v manjšini. Eden stalnih argumentov lastnikov klubov glede mizernega plačevanja žive glasbe je, da je prišlo do presežne ponudbe, da zadaj čaka armada rezervne glasbene delovne sile, ki zmanjšuje pogajalska izhodišča glasbenikov. To je ideološki argument katalizatorjev dogodkov, ki ga na laž postavi že to, da se klubi ne samo zapirajo, marveč vedno znova odpirajo in rastejo kot gobe po dežju. Skriva odkrito izkoriščanje in slabe plačilne aranžmaje za špile, ki segajo od fiksnega zneska ne glede na število obiskovalcev do čedalje nižjih deležev plačila od prodaje vstopnic in dogovorov o deležu od zapitka vse do milostnega dovoljenja, da nastavijo klobuk in prejmejo »dar« od občinstva. Praks »pay to play« raje ne omenjamo. V klubskih razmerjih se delo poklicnih glasbenikov v marsičem približuje statusu amaterskih glasbenikov. Najslabše je, če se to dogaja v imenu (neodvisne) »scene«, boemskega sloga, pripadnosti glasbeni družini.
Vendar, glasbeniki so med vpletenimi v glasbeni dogodek (promotor koncerta, prodajalka vstopnic, redar, natakarica, lučkar, ozvočevalec) tisti, ki dajejo storitve, katere obiskovalci resnično cenijo in zaradi katerih klubski dogodek sploh je.
Resen problem je, zakaj o teh praksah izkoriščanja glasbenikov ne pišejo glasbeni novinarji, tako kot peščica modnih novinarjev odkriva »poslovne skrivnosti« proizvajanja oblačil v manufakturah-znojilnicah. Kot klubarje jih zanima »vibracija« v klubu, scena, ali, bolj sofisticirano, subtilno doživetje glasbe iz prve roke. Ravnajo enako kot razpasli spletni forumi, ki z zvezdicami ocenjujejo »place«, ki so »in«. Ameriški glasbeni sindikat je za svoje člane pred leti lansiral spletno stran »venuology«. Glasbeniki, ki so igrali v klubih, anonimno ocenjujejo ekonomske in druge razmere v njih. To je trezno dopolnilo izlivom turističnih in kulturnih vodičev po klubovju. Muzikanti igrajo za bagatelo, klubi jim včasih ne privoščijo niti zastonj pijače, igranje za fiksen honorar je fantazija. Pri tem je vseeno, ali klub vodi privatnik, glasbenik ali je prostor podprt z javnimi sredstvi. Glasbo imamo radi.