Brane Bitenc je bil najboljši pesnik slovenske pank generacije. O tem ni nobenega dvoma, čeprav je treba na tem mestu izpostaviti tudi Milana Koširja, Esada Babačića - Carja in duo Pankrtov, ki sta ga sestavljala Pero Lovšin in Gregor Tomc. Bitenčeva besedila za skladbe Otrok socializma in pred tem Berlinskega zidu so bile vedno korak pred drugimi. Družbena kritičnost – ali po domače: kritika slovenskih in jugoslovanskih komunističnih oblasti konec sedemdesetih in v osemdesetih letih – se je pri njem mešala z verjetno celo bolj prepoznavnimi in osebnimi, čustvenimi besedili, v katerih je napovedal svojo smrt in opisoval smrti drugih. Pank tega pesnika in pevca verjetno najbolje opisuje skladba Možgani na asfaltu iz leta 1980, njegova prva butična uspešnica o tipu, ki se ne more pognati skozi okno. »Možgani bi res fino brizgali po zmrznjenem asfaltu. Ljudje bi hodili mimo in se smejali. Kreten, bi rekli in se naslajali,« je kričal v mikrofon. Z Berlinskim zidom je imel kasneje še skladbo Nočem.
Kako leto in dan kasneje se je Bitenc s svojo novo skupino Otroci socializma loteval tudi bolj političnih vsebin – in mimogrede, leta 1982 so na nacionalnem radiu prepovedali njihovo skladbo 700 usnjenih torbic, ki so jo istega leta izvajali na drugem Novem rocku. Besedilo je govorilo o torbicah, ki so jih skupaj z materialom dobili delegati 12. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, ki je potekal v ljubljanskem Cankarjevem domu. »Sedemsto usnjenih torbic dobro ve, kaj narod hoče. Sedemsto usnjenih torbic dobro ve, kaj je pozitivno in kaj nesprejemljivo,« je vzklikal Bitenc, in hitro se je vedelo, kaj je nesprejemljivo. Iz iste serije je še besedilo Zamenite mi glavo: »Zamenite mi glavo, zamenite mi oči, da bom lahko pozitiven, kot ste vi.« Le streljaj od teh je mirovniško besedilo Vojak, v katerem se Brane Bitenc norčuje iz borbenosti našega naroda.
Naj na koncu pregleda njegove poezije omenimo še za mnoge najpomembnejšo skladbo Otrok socializma oziroma najpomembnejše Bitenčevo besedilo. Pejt ga pogledat, Brane je tiha skladba o smrti soseda, s podrobnostmi, ki jih v našem rocku ne pred Bitencem ne po njem še ni nihče opisoval: »Moj oče mu je s črnim trakom zvezal noge v gležnjih, da so mu ostale skupaj, ko se je shladil,« je recitiral in dodal: »Na hladilniku sta dve injekciji in tako blazno rad bi si vbrizgnil zrak v žilo.« Kot je znano, so ta komad veliko let pozneje predelali tudi vstajniki, ki so pred slovenskim parlamentom peli malce predelano različico »Prid' nas pogledat, Janez!«.
Brane Bitenc se je po svoji glasbeni karieri veliko ukvarjal s filmsko režijo, leta 2012 pa je obe omenjeni dejavnosti povezal v eno, ko je posnel dokumentarec Otroci socializma – Zamenite mi glavo. Film o njegovi pank novovalovski skupini iz osemdesetih let, kot da bi hotel za konec samo še enkrat skočiti v zgodovino. V tista pankovska sedemdeseta in osemdeseta, ki so bila za mnoge očitno srečnejša kot elektronsko urejena sedanjost.
