V desetletju obstoja so Movie Star Junkies prehodili pot od razpuščenega dua do zaokroženega kvinteta. Izdali so štiri albume in dolgo vrsto singlov. Že na začetku niso pristali zgolj na koncerte po domovini, ampak so si s turnejami odpirali in utirali pot v svet. Albuma za agilno švicarsko podtalno založbo truščarskega rokenrola Voodoo Rhythm sta jim izdatno odprla mednarodno underground rokenrol mrežo. S koncerti s Tyem Segallom po Angliji novembra lani so kronali dosedanji trud in hkrati uradno potrdili, v kakšno kategorijo bendov sodijo – v sam vrh aktualne garažnorockovske scene.
Uvod v ploščo Evil Moods zaskomina po londonskih Fat White Family, z njim pa so po prešerni neukročenosti podobni škotskim Country Teasers. Za razliko od danskih Iceage niso tako ošabni, a prav tako kot oni ne morejo brez bluesa Gun Club in divjosti Birthday Party. Izrazito so naklonjeni zaokroženim in tekočim pesmim, ki jih ne trgajo, ampak jih preprosto igrajo in so si po tem blizu s kovači songov Reigning Sound, kvarnerskimi My Buddy Moose in navihanim Kingom Khanom. Skladbe so prepojene s psihedelijo, vendar se z okruški soula, rhythm’n’bluesa, beata, americane in folka prebrisano izogibajo šablonski hermetičnosti, ki jo razkosajo z rezkimi in ostrimi posegi. Movie Star Junkies so (bili in) ostali dratarji.
Kako izzivalna plošča kotira doma, v Italiji? Ovitek ilustratorja Freda Parka Raata je nominiran za najboljši ovitek, samo ploščo pa najdemo na spiskih najboljših albumov leta 2014. Celo italijanski portal za modo in življenjske sloge GQ jih je uvrstil med petnajst izbranih skupaj z angažiranim albumom Obstinate Sermons še enega izzivalnega lika, Johnnyja Moxa. Njegova gospel pridiga temelji na stari punk tehniki cut-and-paste (reži in lepi). Pokradene težkokategorne kitarske rife, gromke bobne in mastne base je skupaj z drugimi arhivskimi posnetki in vokalnimi manipulacijami spletel v zanke ter iz mešalnikov iztisnil napadalen elektro blues punk metal koktajl. Na vrhu omenjene lestvice so bolj priljudne plošče kantavtorja Riccarda Sinigallija, laptop maga Populousa, predstavnikov nove italijanske elektronike Godblesscomputers, Clap! Clap!, tandema C’mon Tigre… Letni izbor razgrne raznolik glasbenoustvarjalni utrip na Apeninih, ki ga premalo poznamo in prevečkrat enačimo s San Remom. Čas bi že bil, da si snamemo verige angloameriškega diktata.
