Letos pozno spomladi se je na Tromostovju, tržnici, Čopovi, pred nakupovalnimi središči in na drugih izbranih lokacijah po Ljubljani, kjer krožijo turisti in domačini, naletelo na skupino mladih. »Dober dan, vas lahko zmotim za trenutek? Zagotovo poslušate glasbo. Sem član rock zasedbe iz Estonije. Smo na turneji po Evropi. Imamo tudi album. Bi vas zanimal? Bi ga poslušali? Bi ga kupili? Pomagajte nam na težki poti,« so v brezhibni angleščini nagovarjali mimoidoče. Fantje in dekleta so bili kdaj pa kdaj vsiljivi in posledično neuspešni. Največ simpatij in tudi uspeha je pobral mladenič, ki je v množici mimoidočih znal izbrati prave žrtve in jih s pol prijateljskim pol trgovskim nagovarjanjem prepričati, da so kupili ploščo.
V turistov polni Ljubljani se porodi vprašanje, kako sploh lahko pridejo tujci v stik z lokalno glasbo. V mestu ploščarn ni, prej so antikvarska redkost. Tako kot je glasba na radiih problem par excellence, je glasba po barih in lokalih nevredna besed. Na srečo je koncertna in klubska ponudba na zavidljivi ravni in odraža raznolikost ustvarjanja in pestrost ponudbe. Ni pa stičišča, kjer bi se ponujale v poslušanje in prodajo izdaje naših založnikov in samoizdatov. V vsej širini, raznolikosti, skreganosti, plodovitosti, brez omejitev.
Pretekli teden je bil v Ljubljani srbski glasbeni kritik in novinar Branimir Lokner, ki je v nekaj dneh od naših založb nabral kup izdaj zadnjih let. »Na število prebivalstva ima Slovenija zagotovo največ izdanih naslovov. Niste normalni,« je komentiral svojo težko torbo. Listanje po škatlicah je razkrinkalo tudi drugo, manj prijetno plat, da vsaj 80 odstotkov nabranih imen le redko, če sploh, zasledimo ali slišimo v naših slovenskih(!) medijih.
S spoštovanjem lastne samobitnosti imamo isti križ kot z nacionalnim interesom, ki po neuglašenih diktatih partikularnih interesov lobijev in gangov ostaja nedorečen, brez strategije in ni v blagor nikomur. Ali kot je Jani Kovačič na odru Gale hale na zadnjem Domorodnem četrtku na/odjavil svoj song: »Ne boste ga slišali na radiu, ker ga radio ne prenese. Tudi televizija ne.« Za našo muziko niso prikrajšani le gosti iz sveta, ampak tudi mi sami.
