Moja kolegica, imenujmo jo Tara, je simpatično dekle s kupom razmetanih oblek sredi sobe in kozmetičnim arzenalom v kopalnici, ki naj bi ji pomagal, da bi lažje dosegala lepotne standarde in moško srce. Navkljub temu je prijetno nekonvencionalna, z divje skuštranimi lasmi in zaupljivo, dobrosrčno osebnostjo. Že prvi dan mi je razkrila, da išče ljubezen, a dokler ji ta ne pride nasproti, si ureja sproščene zmenke prek tinderja. In kako to deluje? Za trenutek me je pogledala, kot da prihajam iz paleolitika, nato pa izvlekla pametni telefon in odprla aplikacijo. Tinder je zelo enostaven. Na zaslonu se prikaže fotografija moškega. Ti je všeč? Podrsaš s prstom v desno. Ti ni? Podrsaš v levo. Ko se odločiš, se odpre naslednja, nova fotografija. Če se oba partnerja »povšečkata«, se vzpostavi možnost dopisovanja. Tinder uporablja storitve GPS, zato imaš dostop do potencialnih partnerjev, ki so v neposredni bližini – morda dobesedno za vogalom. Če sta razpoložena, se lahko dobita še isti večer.
Tara z neverjetno hitrostjo »drsa« levo in desno, jaz pa strmim v zaslon telefona. In res: Ivani, Mateji, Anteji – sama hrvaška imena. Dolg seznam dopisovalcev. Pokaže mi nekatera sporočila. »Hej!«, »Kaj počneš?« in »Dobro izgledaš« v nekaj različicah. »Včasih se dopisujem samo zato, ker mi je dolgčas in sem depresivna ali imam mačka. Potem na dopisovalca pozabim in se nikoli več ne oglasim,« pravi Tara. Kritiki tinderja pravijo, da gre za »površno« aplikacijo, saj se potencialni partnerji povezujejo le na podlagi fizične privlačnosti. Drugi trdijo, da klasične strani za zmenkarije, z dolgimi opisi osebnosti in življenjskih načrtov, temeljijo na napačnih predpostavkah: da ljudje govorijo resnico in da si partnerje izbiramo racionalno. Tinder naj bi le razkril, kako delujemo tudi sicer, na primer v baru. V trenutku začutimo, ali nas nekdo privlači, pristopimo k njemu (ali ne) in od tod gre naprej (ali pa ne).
V Združenih državah sem med člani balkanske diaspore spoznala prijatelja, recimo mu Miloš, ki je ravno tako preizkušal aplikacije za zmenke. »A ne, to ni dobro zanjo!«, je takoj ocenil Tarino prisotnost na tinderju. Zakaj? »Kdo ve, kako jo ti moški obravnavajo in kako govorijo o njej,« je začel razlagati in takoj dregnil v moj feministični čut. »No, če jo obrekujejo, so hinavski idioti! Tako moški kot ženske so tam iz istega razloga in nimajo se kaj delati pravičneže,« sem preprečila nadaljevanje pogovora. Naslednje jutro sem naletela na Taro. »Iiiiiiiiin?« Kakšen je bil zmenek s tinderjevcem? Ni bila zadovoljna. Zmenila sta se za večerjo pri njem, kuhala je, nato sta pila, a sta šla prehitro v posteljo, kjer je čutila, da ji ni bilo posvečeno dovolj pozornosti. Nato je zjutraj zahteval, naj se odloči, ali se še hoče dobivati z njim, in dodal, naj se zaveda, da potem ne more spati z drugimi. Od kod ta posesivnost, saj nista v zvezi, se je čudila Tara in se odločila, da ga označi za »čudaka«.
Odpravila sem se nazaj po moško perspektivo. »Vedeti moraš, da obstajajo različne aplikacije,« ovinkari Miloš in se neudobno preseda na sedežu. »Ene ti pomagajo, da nekoga spoznaš, greš na zmenke in se sčasoma dogovoriš, za kakšen odnos gre. Tinder je… drugačen. Uporabljaš ga, če se pač hočeš spečati z nekom!« se končno vda. »Sam sem požel kar nekaj interesa, saj veš – Balkan, eksotika in podobno,« nadaljuje bolj samozavestno. A je s časom, kot pravi, opazil disonanco v lastnem obnašanju. S prijatelji se je smejal na račun svojih dopisovalk, medtem ko je z eno izmed njih, Američanko, razvil bolj oseben odnos. Izmenjala sta si številke in se začela dopisovati prek sporočil. Povedala mu je za svoje zdravstvene težave. Preden naj bi se končno dobila, jo je poiskal na facebooku in našel fotografije z drugimi moškimi. »Ko sem jo vprašal po tem, se je vnel prepir in – konec. Nikoli se nisva srečala, jaz pa sem izbrisal tinder.«
Dve različni zgodbi, toda ena podobnost. Tako Tarin »čudak« kot Miloš sta od svojih tinderjevk pričakovala »nekaj več«, vsaj nekakšno obljubo zaveze ali dokaz, da nista »ista kot drugi«. Toda tinder je utemeljen na neobveznosti, instantnem zadoščenju, užitku tukaj in zdaj. Od kod ta neusklajenost v pričakovanjih? Gre za kulturo? Na prvi pogled bi rekla, da v naših domačih krajih zmenki praviloma potekajo ena na ena. Dobivaš se z eno osebo, če ne gre, greš pač dalje. Tara potrjuje, da je to tudi njena izkušnja na »drugi strani Evrope«. V nasprotju s tem se moji ameriški prijatelji praviloma dobivajo z več ljudmi naenkrat, šele naslednja stopnja odnosa vključuje »ekskluzivnost«. Po drugi strani so ZDA, kot me je spomnil prijatelj, tudi konservativna država – opisane so navade izobraženega srednjega razreda. Gotovo so v igri tudi določeni vzorci obnašanja na spletu oziroma spletna kultura. Morda gre obenem za praktične razloge: dobivanje z več ljudmi je preprostejše, če gre za neznance s spleta, kot pa če so ti del širšega, vendar enotnega družabnega kroga.
Medij vpliva na vsebino, zato nove komunikacijske platforme gotovo vplivajo na način, kako dojemamo in vzpostavljamo odnose. Lahko se vprašamo še to: ali nova »orodja«, kot je tinder, odgovarjajo na že obstoječe potrebe, recimo tiste po neobvezni spolnosti, ali jih tudi soustvarjajo? Najbrž oboje. Toda v tem primeru obstaja neka notranja nekonsistentnost. Zahodni koncept flirta vključuje stopnjo nepredvidljivosti, razburljivosti in emocij – tistega, kar tinder vsaj deloma eliminira. »A se še dobivaš prek tinderja?« sem zadnjič vprašala Taro. »Ne… zdi se mi, da hočejo samo seks.« Ne razumem. Ali ni tudi sama zaradi tega tam? »Saj, saj… a potrebujem nekaj več. Hočem seks, a da ni samo seks,« je odgovorila.
