»Ko sem letos pisal knjigo o Davorinu Jenku in njegovi glasbi za gledališče, ki je izšla pred dnevi, sem zbiral tudi slikovno gradivo zanjo. Spomnil sem se članka beograjske etnologinje Mladene Prelić, ki je leta 2009 obiskala Cerklje na Gorenjskem in takrat zapisala, da se skladateljeva posmrtna maska nahaja v trezorju tamkajšnje podružnice Gorenjske banke,« začne nenavadno zgodbo koreograf, režiser, zdravnik in publicist dr. Henrik Neubauer.
Da se je za Davorina Jenka zanimala beograjska etnologinja, sicer ni nenavadno, saj je skladatelj praktično vse svoje življenje preživel v Beogradu. Tam so letos ob Jenkovi stoletnici smrti tako kot pri nas pripravili obsežen simpozij; na slovenski simpozij v Arhivu Slovenije so povabili tudi Neubauerja, iz njegove obsežne raziskave pa je nato nastala še omenjena knjiga.
V trezorju le denar
Konec oktobra se je tako Neubauer odpravil v Cerklje na Gorenjskem in pri bančnem okencu vprašal po Jenkovi posmrtni maski, ki naj bi jo hranili v trezorju, da bi jo fotografiral in še zadnji hip vključil v knjigo. »Rekli so mi, da v trezorju nimajo ničesar razen denarja, kar je seveda razumljivo. Pa sem jim vseeno pustil svoj naslov. Nato pa me je vodja poslovalnice prek elektronske pošte obvestila, da je najbrž prišlo do pomote: v Hribarjevi hiši v Cerkljah je namreč po njihovem mnenju v posebnih poslovnih prostorih izobešena replika posmrtne maske dr. Ivana Hribarja in ne Davorina Jenka.« Odgovorili so mu še, da fotografiranje ne pride v poštev, maska pa ne potrebuje dodatnih analiz za ugotavljanje, čigava v resnici je.
Neubauer pa se ni pustil odgnati; navsezadnje tudi zato, ker naj bi po trditvah beograjske etnologinje izdelavo Jenkove posmrtne maske naročil prav Hribar. Stopil je v stik z vodjo Zavoda za kulturno dediščino v Kranju, profesorjem Milošem Ekarjem. Zavod je pred leti sicer delal popis Hribarjeve vile, vendar se maska takrat ni znašla na seznamu, in tudi njega je zdaj zanimalo, kaj je na stvari. Toda šele županu Cerkelj Francu Čebulju je uspelo, da so ga v banki spustili v prostore, zaprte za javnost, kjer si je masko lahko ogledal. Z njim je bil tudi fotograf, ki je masko fotografiral, fotografijo pa so nato poslali Neubauerju.
Iz banke zdaj v muzej?
Posmrtna maska se trenutno nahaja v posebnih prostorih banke; shranjena je v leseni škatli s stekleno vitrino, kot je razvidno tudi s fotografije. »Vesel sem, da sem s svojim trmastim vztrajanjem dosegel, da se je okoli te maske vendarle začelo razmišljati drugače, ne nazadnje se je v Cerkljah o tem govorilo, ni pa bilo dokazov. Zdaj dokaz imamo: če fotografijo posmrtne maske primerjamo s portretoma Jenka in Hribarja, je po fiziognomiji glave nedvomno jasno, da gre za Jenka. Sploh ne potrebujemo več drugih dokazov, kajti podobnost je očitna,« meni Neubauer.
Nedvomno so v Cerkljah na Gorenjskem ponosni tako na Ivana Hribarja kot na Davorina Jenka: po njem imajo poimenovan trg, spomenik, ki ga je izdelal Jože Plečnik, in zdaj bi radi na ogled postavili tudi njegovo posmrtno masko. »Neubauer je najprej predlagal, da bi masko prenesli v muzej v Ljubljano, a lahko jo hranimo tudi v našem muzeju, v Petrovčevi hiši v Cerkljah, kjer sicer hranimo kar nekaj zanimivih zgodovinskih najdb, predvsem iz Šmartnega, najdenih ob izkopavanju gradbene jame za dom starostnikov,« pojasnjuje župan Cerkelj Franc Čebulj in dodaja: »Glede na to, da je posmrtna maska v lasti banke, in glede na to, da tam ne vedo niti tega, ali je Hribarjeva ali Jenkova, sem želel z njimi navezati bolj resne stike. O tem, kako je maska sploh ostala v prostorih banke, pa nisem dobil odgovora.«
Dan dela za restavratorja
Župan Čebulj in vodja Zavoda za kulturno dediščino Kranj Miloš Ekar sta potem na to temo že zavihala rokave; župan, ki je masko videl v živo, je Ekarju predlagal restavratorske posege, ta pa mu je zagotovil, da to ne bo noben problem. »Toda lastnica posmrtne maske je banka. To pomeni, da se mora ona odločiti, ali jo bodo obdržali ali ne. Mi lahko samo priporočamo – in priporočamo, da bi jo shranili v muzeju v Cerkljah,« pravi Miloš Ekar. »Maska bi v tem primeru še vedno ostala v lasti banke, muzej bi prevzel skrb nad njo, mi pa bi poskrbeli za restavratorske posege. Ob straneh maske se vidijo okruški, vendar pa je zgolj na podlagi fotografije težko natančno oceniti, za kakšne poškodbe gre. Vsekakor pa radi pomagamo pri manjših restavratorskih posegih.« Pravi še, da bi bil strošek materiala za tak manjši restavratorski poseg le deset do dvajset evrov, zahteval pa bi približno en delovni dan njihovega restavratorja. Ta poseg na posmrtni maski bi bil njihov poklon Gorenjski banki.
Medtem ko Čebulj in Ekar pravita, da odgovor Nade Nastran, vodje sektorja splošnih poslov in informacijskih sistemov pri Gorenjski banki, še čakata, so za naš časopis iz banke pojasnili: »Ob prenovi Hribarjeve hiše smo vse predmete iz hiše, pa tudi tiste, ki nam jih je naknadno podarila hči Zlatica Hribar, skupaj z zavodom za kulturno dediščino skrbno pregledali, restavrirali in umestili v prostor – v prepričanju, da gre za dediščino Ivana Hribarja. Še vedno pa menimo, da lahko dvome oziroma dileme o identiteti posmrtne maske, ki so se pojavili, odpravi le za to pristojni strokovni organ. Banka je za to vsekakor zainteresirana in brezplačnega restavratorskega posega še zdaleč ni odklonila – nasprotno, banka ga je celo predlagala, zaradi drugih nalog in aktivnosti, ki imajo prioriteto, pa dogovorov s pristojnimi inštitucijami pred januarjem ne načrtujemo.«