Prijatelji in obiskovalci Azimuta so policijsko akcijo razumeli kot poskus zastraševanja in zapiranja kluba, ki je odprl vrata pred letom in pol. Nastal je kot stranski produkt festivala Terraneo, ki je v letih 2011 in 2012 postavil Šibenik na evropski glasbeni zemljevid. Z rednim prirejanjem koncertov in drugega programa je klub prispeval h kultiviranju in kontinuiteti urbane kulture v mestu. Na družbenih omrežjih se je po incidentu v hipu sprožila akcija v njegovo podporo. Da nima samo fiktivnih prijateljev, se je pokazalo že v ponedeljek zvečer, ko se je v središču jadranskega mesta zbralo okoli 800 ljudi. Tiho so prižigali lampijončke za »mrtvo dušo šibeniškega kulturnega poletja« in mirno protestirali pred katedralo sv. Jakova. V njenem podnožju se namreč nahaja klub Azimut in je tudi zato že od začetka delovanja trn v peti tamkajšnjemu vplivnemu škofu, ki je stopil na čelo 160 Šibeničanov, podpisanih pod peticijo proti nočnemu hrupu v jedru turističnega mesta. Ob letošnjem Marijinem vnebovzetju se je monsinjor med mašo v Vrpolju obregnil ob nočne zabave in hrup v klubu ter poletno »ponudbo iluzij in prodajo nevarnih opiatov in drog, ki ubijajo mlado psiho«, pa čeprav klub v dosedanjem delovanju ni zabeležil niti enega incidenta. Še teden prej se je na proslavi dneva zmage in domovinske hvaležnosti v Kninu pritoževal čez klub tudi predsedniku stranke HDZ, iz vrst katere je župan Šibenika. Ta se je ogradil od obtožb in pritiskov ter zagotovil, da Azimuta – tako kot še nekaj drugih dogajališč v mestu – ne bodo zapirali, in med drugim ponudil občino za mediatorja v dogovorih med klubom in Cerkvijo. Sodeč po ostrem odzivu užaljene župnije, ki poudarja neprimernost klubskih vsebin v strogem zgodovinskem središču in neposredni bližini katedrale, bo žerjavica spora o kulturi v mestu ostala razgreta še dolgo v zimo.
Incident v Šibeniku ni osamljen primer. Poznamo jih tudi v našem okolju. Navsezadnje ima klub Azimut s poletnim odrom podobne težave kot recimo BiKofe v središču Ljubljane. Trend oživljanja mestnih jeder s kulturno ponudbo vleče na dan nova stara vprašanja sožitja. Še nedavno so veljale mladinske subkulture za obliko gramscijevskega kontrahegemonskega diskurza proti hegemoniji dominantnega sveta. Z demokratizacijo dostopnosti kulture po lastni meri pa sta se mobilizacija ter konfrontacija regresije in napredka premaknila na polje večnega boja za prostor.
