»Filmi ne bodo podobni videospotom, saj se bolj ukvarjajo z življenjem,« je med pogovorom v Kinu Šiška dejal režiser Miha Knific, a hkrati mu videospoti zaradi tega dajejo večjo svobodo za preizkušanje različnih izrazov, avtorskih prijemov in eksperimentiranje s sliko in zvokom, za kar se jih že več kot desetletje tudi aktivno loteva. V Evropi in po svetu je vse bolj trend, da se videospot jemlje resno kot samostojna umetniška forma in tako prihaja tudi do bolj intenzivnega dialoga in avtorske izmenjave s filmom.
Povezava filma in videospota
Veliko režiserjev je predvsem v devetdesetih in na prelomu v novo tisočletje prodrlo iz videospota v filmski svet, pa tudi obratno, med njimi tudi nekaj vidnih avtorjev filmov na letošnjem festivalu – na primer Anton Corbijn in Xavier Dolan, v preteklih letih pa tudi Michel Gondry, Spike Jonze, Jonathan Glazer in David Fincher. »Videospot je dosegel tak nivo, da so lahko začeli govoriti o avtorski formi. Ti avtorji so postali slavni in razvili tako samosvoj izraz, da je bil film edini logični korak. A eni so pri tem uspešni, drugi pa ne,« je pojasnil Matic Majcen, urednik spletne revije Podoba-glasba, ki se že pet let na filmsko-kritični, pa tudi klasično videospotovski način z lestvicami loteva te umetniške forme.
A iz trendov nikakor ne gre sklepati na filmsko zgodovino, saj je povezava filma in videospota od nekdaj obstajala, pravi Majcen. Kot primer navaja prvega prednika današnjih spotov Dickson experimental sound film, ki je leta 1894 nastal v laboratoriju Thomasa Edisona in je zabeležen kot prvi poskus sinhronizirano posneti sliko in zvok. »Videospote vidim kot mini filmsko sceno, ki ima svoj sistem žanrov, komercialno, neodvisno in art sceno. So tako raznoliki kot filmi, samo da jih ne poznamo toliko. Problem MTV je predvsem v tem, da je izpostavljal samo nekatere oblike, veliko drugih pa do prihoda interneta nismo opazili. Veliko je enega znanja, ki je še neodkritega,« je nadaljeval Majcen. In prav to vrzel se v zadnjih letih trudi zapolniti z revijo, ki vsak mesec in leto postreže z izborom najboljših, pogovori z avtorji in drugimi zanimivostmi.
Reprezentativen prerez
Po lanski prvi uradni predstavitvi izbora leta na Liffu jim je letos uspelo organizirati prvi tekmovalni program, v katerem se meri petnajst mednarodnih stvaritev. Izbor je res pester in približa prav zgoraj omenjeno raznolikost te izrazne forme. Najprej nas je prevzel odlično dodelan črno-beli Reflektor za Arcade Fire, pod katerega se je podpisal Corbijn, kot kontrast pa je delovalo psihedelično animirano delo Andrewa Thomasa Huanga za komad Before Your Very Eyes, skupine Atoms for Peace. Fleur & Manu sta na glavo postavila klasično repersko poziranje ob lepoticah, zlatu in pištolah ter Gesaffelsteina spremenila v novodobnega kralja Midasa, legendarni Dylanov komad Like a Rolling stone pa je dobil interaktivno spotovsko verzijo, v kateri različni televizijski kanali izrekajo njegove preroške besede.
Z inovativno in udarno idejo sta presenetila spot za pesem Parfüm madžarske popzvezdnice Boggie, ki se loteva razkrinkavanja same popovske estetike in prijemov retuširanja zvezdniških obrazov, ter Gondryjeva kader sekvenca, ko se kamera samo suče okrog prizorišča z bendom Metronomy in se tako preliva iz scene v sceno. V petnajsterico se je uvrstil tudi homage laibachovski simboliki, spot Norvežana Mortena Traavika za pesem Whistleblowers, nikakor pa ne gre pozabiti nove stvaritve skupine OK Go, ki ji je uspelo doseči status, da so njihovi noro izpiljeni videospoti celo bolj znani od njihove glasbe. Za odličen konec sta poskrbela še filmsko dodelan spot Daniela Wolfa za Iron Sky Paola Nutinija in besedni kolaž, ki je odlično povzel novo vrhunsko parodijo Weird Al Yankovica Word Crimes. »Mislim, da je bil to reprezentativen prerez tega, kar se danes dogaja v glasbenem videu,« je komentiral Majcen. Za izbor, ki pa ga žal ne bo več mogoče videti na velikem platnu, lahko prek spletne strani festivala glasujete še do sobote.
Poligon za eksperimentiranje
Kaj pa slovenska scena? Po mnenju Majcna ima močan vpliv nanjo, če TV Slovenija premore vsaj eno oddajo, namenjeno glasbenemu spotu, kot so bile nekoč Videospotnice in danes Točka. »To je ogromen dejavnik in zato se zdaj znova dviguje kakovost,« je dodal. A kljub temu meni, da scena pri nas še ni zrela za to, da bi redno podeljevali nagrade: »Kakovostni avtorji so zgolj posamezniki, zato se mi zdi bolj primerno, da jih predstavljamo skozi retrospektive kot nocoj.« Letos so tako gostili tudi enega najbolj poznanih slovenskih tandemov, ki je sestavljen iz režiserja Mihe Knifica in direktorja fotografije Aljoše Korenčana. V več kot desetletju sta posnela že okoli trideset videospotov, med drugim tudi leta 2005 za takrat še manj poznan, danes pa mednarodno priljubljen bend Bullet for my Valentine, za evrosongovski Euro Neuro Ramba Amadeusa, pri nas pa za Elvis Jackson, Kataleno, The Tide, Katjo Šulc …
Če je že na mednarodni ravni problem, da se redki avtorji lotevajo videospotov, saj niso niti približno tako prepoznavni in plačani kot filmski in glasbeni ustvarjalci, pa je to pri nas še bolj poudarjeno. Krivi za to so izjemno nizki proračuni za snemanje, ki ne presegajo 2000 evrov, po navadi pa so še precej nižji, in pomanjkanje zanimanja glasbenikov za izdelano, predvsem pa bolj drzno vizualno podobo, smo lahko slišali. A avtorja jemljeta to tudi kot prednost. »Videospot je za naju poligon za preizkušanje in eksperimentiranje, kar je pri filmu ali reklami dosti težje. Na neki način sem srečen, da sem bil doslej plačan le za dva, saj sem lahko delal, kar sem želel, in z avtorji, ki so imeli posluh za to,« je pojasnil Knific. Imela pa sta tudi slabe izkušnje, saj so ju že nekajkrat cenzurirali, nekateri glasbeniki so kar sami odločili, kdaj je dovolj posnetega materiala, ali pa so se v njuno delo preveč mešali. »Sicer bi rad več snemal spote, a ni časa, zato se zdaj lotim samo tistih, pri katerih mi je tudi pesem že v osnovi všeč in imam manevrski prostor za lasten izraz,« je dodal in zaključil, da videospot ne sme ilustrirati ideje in teme pesmi, ampak jo mora poudarjati in podpirati.
