Kako je to mogoče, sprašujem Jamesa, učitelja salse, doktorskega študenta pedagogike in mojega edinega temnopoltega prijatelja. Sediva v kavarni ob enem od madisonskih jezer. James je edini v svojem barvnem spektru; suh je, visok in na glavi ima kapico s cofom – videti je kot božična jelka. Veliko se smeji, po navadi takoj opaziš njegova velika usta in bleščeče zobe, toda tokrat je nekoliko otožen. Blago se nasmehne: »To je tukaj normalno. Tako je življenje v Ameriki.« Ko opazi, da pričakujem več, si vzame čas, razmisli in nadaljuje. »ZDA že več kot stoletje izvajajo teror nad temnopoltimi – nad tistimi, ki so hoteli v dobre šole, tistimi, ki so imeli več zemlje, bili premožnejši, ali pa kar tako. In to nasilje je bilo vedno oproščeno. Ta dva primera nista izjema, kot ju hočejo prikazati, temveč del sistema.«
Govori počasi, tiho in umirjeno. Ga to, kar se dogaja, torej nič ne razburja? »Če bi se vsakič znova razburjal nad tem, ne bi mogel normalno funkcionirati,« je kratek. Pa so ga takšni dogodki kdaj razburili? O ja. Takoj omeni leto 1992 v Los Angelesu, znano po množičnih demonstracijah s petdesetimi mrtvimi in milijardno gmotno škodo. Tudi njih je povzročil posnetek, na katerem pet policistov brutalno pretepa temnopoltega moškega. Policisti so bili na sodišču oproščeni. »Takrat sem bil izjemno razburjen, bil sem popolnoma uničen. Predaval sem bogatim otrokom v zasebni šoli in sem skorajda pustil službo, tako ponižanega sem se počutil. Toda potem se začnejo stvari ponavljati. Pozneje sem videl na ducate takšnih primerov.«
Opazila sem, da mediji nenehno poudarjajo velikost temnopoltih. Bili so »ogromni«, »zastrašujoči« in »napadalni«… Sintagma »veliki črni človek« glede na uporabo v medijih deluje že kot nekakšen bavbav. Sprašujem se, ali se kdo ustraši Jamesa, ki je velik. Ko pleševa salso, segam z glavo komajda do njegovih prsi, ima pa tako dolge roke, da se mi včasih zdi, da bo poleg mene zagrabil in zavrtel še sosednjo plesalko. »Jaz sem iz drugačne družbene skupine,« pojasnjuje. »Videti sem drugače, govorim drugače pa manj me je skupaj.« James nosi očala, oblečen je v žametne hlače, čevlje in mehke volnene puloverje. Ne morem si kaj, da se ne bi vprašala, ali namenoma pazi na to, da s svojo podobo odvrača stereotipe. »Sicer pa sem prej živel na zahodni obali in občutim razliko: tukaj na srednjem zahodu se me ljudje bolj prestrašijo in tudi bolj sovražni so. Včasih, ko hodim po ulici, me moški pogledajo v oči in pljunejo na tla. Natakarice mi ne vrnejo drobiža v roko, temveč ga položijo na mizo, ker se me nočejo dotakniti.« Pripoveduje, kot bi komentiral rast cen na lokalni tržnici.
Še nekaj me muči pri omenjenih dogodkih, zaupam Jamesu. Ne morem spregledati, da dejanja teh belih policistov niso racionalna. Zakaj v nekoga izstreliš ducat nabojev? Koliko moči potrebuješ, da zadaviš človeka? Ali si res želiš tvegati umor in zapor, kljub temu da te sodstvo ščiti? Si želiš, da te mediji mesece vlačijo po zobeh? Zakaj bi ubil nekoga, če nisi vsaj malo – nor? James se prvič odločno ne strinja: »Iva, oni niso nori, temveč realistično ocenijo, da imajo pred seboj 'samo črnca' – če ga ubijejo, se lahko izvlečejo. Sicer ne verjamem, da so hoteli ubijati, a so ravnali neodgovorno in neskrbno – ker si to lahko privoščijo. Pantaleo je gotovo že večkrat uporabil svoj daviteljski prijem, in to brez posledic, dokler ni po naključju naletel na Garnerja, ki je imel astmo. Primer se je poleg tega prepletel s primerom iz Fergusona in tako sta postala nacionalna novica. Toda obstaja ogromno priložnostnega nasilja nad temnopoltimi, ki nikoli ne pride v javnost.«
Ko še vztrajam pri teoriji, da se policisti obnašajo iracionalno, James nadaljuje: »Nihče več ne govori o tem, da so pustili truplo Michaela Browna štiri ure in pol ležati na pločniku! To je… to je…« ne najde besed, »tako neverjetno nespoštljivo! Prve dni niso sporočili javnosti ne podrobnosti streljanja ne imena policista, niso izrazili obžalovanja ali sožalja. Ničesar. To je bilo sporočilo: 'Odjebite, ubili smo črnuha!' Ker ga lahko. In prebivalci Fergusona so to razumeli in odgovorili: 'Ok, zdaj vas bomo pa sežgali!'« James še vedno govori tiho, ampak zdaj sika, ostro pljuva besede skozi zobe.
»James, si razburjen?«
»Da.«
»Bi raje, da nehava?«
»Ne, kajti o takšnih stvareh moramo govoriti.«
Opravičim se mu, ker si predstavljam, da nenehno govori, misli in bere o tem – in zdaj ga še jaz utrujam z isto temo. »Ne, z nikomer ne govorim o tem,« me preseneti. »Obkrožen sem z belci. Nihče me ne sprašuje o tem, sam ne dam pobude. Včasih objavim kakšen članek na facebooku, iz katerega je jasno, kaj si mislim. A se vzdržujem komentiranja. Sicer se bom zapletel v debate in bom potem ure preživel za računalnikom ter ne bom napisal esejev za konec semestra.« Čas je, da se pobereva iz lokala, zato stojiva pri vratih, a James še kar razlaga, zakaj ne govori o teh dogodkih. »Vidim, da se obnašam defenzivno,« končno pristavi. Zato, ker bi rad nekaj ukrenil, a ne veš, kaj, mu rečem. »Človek ima več odgovornosti in ena je tudi odgovornost do sebe. Če hočem preživeti, se moram distancirati,« odgovori z nekoliko grenkobe, preden stopi na mraz in se vrne k študijskemu delu.
