Nacionalni svet za kulturo (NSK) je konec lanskega leta na vseh 212 slovenskih občin poslal vprašanja, kako razumejo kulturo, kako upravljajo lastne kulturne vire in kaj v zvezi z njimi načrtujejo za prihodnost. Z odgovori se jih je odzvalo 22, od tega le tri mestne od skupno enajstih, poleg Ljubljane še Kranj in Nova Gorica. Ne preseneča, da ima najbolj izdelano vizijo Mestna občina Ljubljana, kjer se odlikujejo tudi po najvišjem deležu sredstev mestnega proračuna, ki ga namenjajo kulturi – 9,7 odstotka. Manjkajo odzivi številnih krajev s pomembnimi javnimi zavodi in nevladnimi organizacijami: Maribora, Celja, Kopra, Novega mesta, Ptuja, Murske Sobote...
Utemeljen je dvom, ali so občine, ki ne znajo odgovoriti na nekaj enostavnih vprašanj, pripravile kvalitetne, strateško premišljene lokalne programe za kulturo, kot jim to zadnje leto dni nalaga krovni zakon za kulturo (ZUJIK). Z izjemo Ljubljane tudi nobena od občin ne pozna ekonomskih učinkov kulturne ponudbe v njihovih okoljih – tovrstnih analiz niti ne naročajo. In tu je temeljni paradoks »lokalne kulture«. Občine in regije imajo ob vsaki priliki polna usta trženja kulturnih danosti, a njihovega potenciala niso pripravljene ne izmeriti ne premisliti, kako ga upravljati v prihodnje.
Kljub takšnemu odnosu do kulture pa si seveda vsak malo večji slovenski kraj zasluži muzej, galerijo in gledališče, ki jih potem župani – z večnim argumentom menda pretirano centralistične kulturne politike – tiščijo pod finančne peruti države. Ob prikazanem odnosu se poraja vprašanje, ali ni eno od ključnih vprašanj bodoče reforme kulturnega sektorja tudi temeljita redefinicija odnosa nacionalne kulturne politike do »fantomskih« lokalnih.
