Ob pravem razlogu tudi ejakulacija ali lulanje

Vse, kar ne ogroža zdravja

Jurij Krpan, umetniški vodja Galerije Kapelica, kjer je denimo konec devetdesetih let Oleg Kulik skušal občevati s psom, John Duncan prakticiral nekrofilijo, Peter Mlakar s pomočjo vstavljanja videokamere v žensko vagino iskal točko G, v performansu Gorana Bertoka pa je penis sužnja z gorečo svečo trpinčila sadistka, je prepričan, da pri umetnikih nikoli zares ne obstaja vprašanje, koliko svoje spolnosti so pripravljeni zastaviti. »Če imajo razlog, potem bodo umetniki to izvedli. Da pa se pojavita golo telo in spolna praksa v kontekstu umetnosti, mora biti razlog zelo dobro dodelan in razvit, umetnik pa mora iti v takšnih primerih do konca in ne zgolj simulirati.«

Sami izvajalci to tezo večinoma potrjujejo. Dekleti iz tandema Eclipse, ki publiki tu in tam postrežeta s »soft porno« obredi, kot je stimuliranje mladeničevega spolnega uda v performansu Venerin test, pravita, da sta za svoje ideje pripravljeni storiti skorajda vse, kar ne ogroža njunega zdravja in življenj. Igralka Katarina Stegnar verjame, da namen opravičuje sredstva, zaradi česar brez vsebinske podlage nerada izpostavlja, česa na odru ne bi izvajala. Koreografinja in plesalka Leja Jurišić pa zatrjuje, da bo neke akcije ali pomene, ki je kot avtorice ne pustijo ravnodušne, vselej v predstavo vključila brez kompromisov, ne glede na to, kako radikalni so. »Predstave začnejo same zahtevati določene scene,« verjame.

Vrhunec je nemogoče »zblefirati«

Podobno igralec Marko Mandić meni, da meje vedno določa kontekst same uprizoritve. »Prepričan sem, da je bilo v predstavi Bi ne bi Via Negative resnično masturbiranje absolutno potrebno, sploh v povezavi z besedilom, saj se sprašujem, ali se igralec na odru lahko toliko sprosti, da izvede nekaj tako intimnega, kot je ejakulacija. To intimno pa je fizično in tega ni mogoče 'zblefirati'.«

Takšne akcije dojema kot del poklica, v katerem je treba vedno biti odprt in dojemljiv za nove izzive. Pristavlja pa, da so bližnji, predvsem starši, lahko največji cenzorji, ki igralcem onemogočijo, da gredo pri svojem delu izven limitov in izvajajo ekstremno intimne, čustvene in fizične akcije. Sam nikoli ni čutil takšnega pritiska, vselej pa se je pred postavitvijo tovrstnih predstav in performansov spraševal, znotraj katerih vsebin je umestno in primerno, da to počne na odru. Še pred tem je bilo seveda treba premagati sram.

Ob prvih poskusih masturbiranja pred občinstvom ni doživel niti erekcije, kaj šele ejakulacije, čeprav je bil na vajah pred tem uspešen. »V trenutku, ko se je pojavila publika, sem doživel blokado. Verjetno zato, ker takrat, ko je nekaj odkrito in dobljeno, to najdeno zavarujemo,« razmišlja Mandić, ki mu je po nekaj ponovitvah le uspelo doseči spolni vrhunec. A bolj kot sam spolni užitek mu je to prineslo zadovoljstvo, ker je na tak način uspešno opravil performersko nalogo, ki je povezana s prenosom sporočila. »Na odru si obremenjen predvsem z nastopaškimi funkcijami in se zato seksualno ne odpreš toliko kot v intimi.« Priznava še, da se je znotraj tega prizora s časom počutil varno predvsem zato, ker je to počel sam, za kosom kartona.

Konec eksperimentov s publiko

V že omenjeni predstavi Bi ne bi je Katarina Stegnar izvedla prizor, v katerem namiguje, da bi bilo precej enostavneje, če bi si ljudje med seboj kar takoj pokazali spolne organe in nato nadaljevali pot brez zadržkov in slabe vesti. Glede na to, da predstava pripoveduje o temi pohote, se je Stegnarjeva spogledovala tudi z idejo seksa v živo, a se ji je nato dejanska uresničitev zdela preveč nekonvencionalna, morda celo sporna. »Ker se je predstava ukvarjala s potencialnostjo seksualnih odnosov na bazi gledalec-performer, sama ideja ni imela več smisla, saj je seksualni akt zaključek takih ali drugačnih potencialnosti.«

Enemu izmed vsakokratnih gledalcev je znotraj predstave namignila, da bi se morda z njim lahko spustila v spolni akt, a ko ga je nato odpeljala iz dvorane v realno življenje, je nastopila prava zmeda, saj obljuba, ki je bila izrečena na odru, seveda ni nujno dejanska. Prav zato zatrjuje, da se ne bi več spuščala v seksualne eksperimente z občinstvom. »Predstava je dokazala, da lahko gledališče povsem zabriše mejo med realnim in uprizorjenim, če se začne eksplicitno ukvarjati s temo pohote, spolnosti, privlačnosti... Oder te sicer ščiti kot polje fikcije in laži, na telo pa se vedno gleda kot na nekaj, kar nosi resnico, dejanskost,« svoj pogled ponudi sogovornica, kateri se postavljanje spolnosti na oder zdi sporno le, če ga narekujeta provokacija ali voajerizem, torej, ko ni podkrepljeno s »pravim« namenom. »Seksualni prizori na odru se mi ne zdijo problematični, ker izpostavljajo telo, kot ustvarjalec pa na odru razkriješ veliko več osebnih stvari, kot je samo telo. A ne zanikam dejstva, da me je javna odprtost do golote tudi stigmatizirala: predstavljena sem bila mladeniču, ki je trdil, da me pozna, čeprav sem ga prvič videla. Izkazalo se je, da me je videl golo na odru, in je zato predvideval, da me pozna.«

Užitek kot stranski efekt

Stik z občinstvom kot enega najzahtevnejših aspektov tovrstnih performansov izpostavlja tudi dvojec Eclipse: »Najprej je treba razčistiti z zavedanjem, da boš naslednji dan te iste ljudi, ki so prišli na performans, srečeval na cesti, da te nič ne ščiti, da te bodo sodili po teh dejanjih celo tisti, ki te niso videli nastopiti, in ti bodo nekatera vrata ravno zato ostala zaprta.«

Leja Jurišić razkriva, da se o predstavi Druga svoboda, ki sta jo zasnovali s Tejo Reba, pogosto govori kot o uprizoritvi, »kjer se oni dve poščijeta na odru in ena celo ščije v zrak«, kar sicer lahko deluje kot dobra reklama, a je ta prizor izvzet iz konteksta celotne predstave. »Ob akciji lulanja navpično navzgor se publika pogosto sprašuje, ali uporabljava kakšen tehnični pripomoček, moški pa fantazirajo, da gre nemara za žensko ejakulacijo. Po izvedbi v Zagrebu sva morali za sabo sami pomiti svoje lulanje, medtem ko so tehniki, katerih naloga je to bila, stali okoli naju in spraševali o ejakulaciji. V resnici je skrivnost v ogromni količini popite vode, kar pomeni, da v tej sceni doživiva olajšanje in nikakršnega spolnega užitka.«

Jurišićeva svojih odrskih epizod nikoli ne doživlja kot seksualnih, tudi v primerih, ko se v nekaterih predstavah dotakne ali drži svojih intimnih delov. »Seksualno me okupira doma, na ulici. Na odru se dela, ne pa išče užitkov,« je odločena, čeprav se zaveda velike razlike med lastnim doživljanjem spolnosti in spolnosti, ki jo lahko doživijo gledalci.

»Klasičen spolni užitek med performansom ni predviden, če pride do njega, je stranski učinek, a je zelo redek, saj je najtežje spustiti nadzor nad telesom. Vedeti, da si opazovan, da si v danem trenutku vsakdo v publiki nekaj misli o tebi, o tvojem telesu, pa vendar ohraniti samozavest in vsaj nekaj spontanosti, je že dovolj zahtevna naloga,« primakne tandem Eclipse. Ob tem pa članici tega priznavata, da so te odrske akcije med drugim pozitivno učinkovale na njuno zasebno spolno življenje, saj k njemu pristopata z manj pretvarjanja in zategnjenosti.

Travmatično, ne pa erotično

Da velik del občinstva obiskuje seksualne performanse z napačnimi pričakovanji, poudarja Jurij Krpan: »Ko smo v Galeriji Kapelica priredili serijo performansov Eksplicitne seksualne prakse kot umetniški izraz, je večina ljudi pričakovala, da bodo ti dogodki erotični, všečni, ampak izkazalo se je, da so precej travmatični, saj so ti umetniki uporabljali erogene cone, ker so tabuizirane in popisane s stigmami zahodnjaške krščanske družbe. Večina njih izhaja iz svojih življenjskih izkušenj.« Kot primer takšnega umetnika izpostavlja Rona Atheyja, ki se je kot najstnik preživljal s prostitucijo in skozi performanse na nek način reflektira svoje spolne izkušnje, ki izključujejo zgolj nekrofilijo. »Z golim telesom in raznimi penetracijami ne vzbuja ugodja, ampak problematizira tabuje, lastništvo nad telesom, korporativno izkoriščanje erotike in ves krščanski etos,« Atheyjev pristop pojasnjuje Krpan.

Umetniški vodja Kapelice omenja še primer, ko so se v tej galeriji dotaknili ločnice med umetniško in zasebno obliko spolne prakse, kar je po njegovem mnenju nujno storiti: »Povabili smo par, ki je v vsakdanjem življenju prakticiral sado-mazohistične seanse in je to izvedel tudi v galeriji. S tem ko smo prestavili neko spalnično dejavnost v galerijo, se je ustvaril vtis, da gre za umetniško dejanje, vendar ni bilo tako, saj ni vsaka spolna praksa, ki se pojavi v galeriji, že kar umetnost.«

Zakaj je umetnost ter spolnost težko razkleniti, pa pojasnjuje dr. Renata Šribar, teoretičarka, ki je precejšen del svojih raziskovanj posvetila pornografskemu polju: »Umetnost od nekdaj soustvarja seksualnost, njene matrice. Spolnost je namreč intriganten del bivanja, ki se dogaja na preseku med javnim in zasebnim. Da je danes trend še toliko močnejši, je dejansko učinek pornografizacije kulture. Ker je pornografija žanrsko uspešna, obenem pa, milo rečeno, kontroverzna, se njeni prijemi prenašajo v umetnost kot izziv, kot nekaj, kar naj bi pritegnilo pozornost. Pravzaprav gre pogosto za banalno potezo. V tem smislu bi lahko rekla, da umetnost sokreira pornografizirano seksualnost, kar pa ni identično s samo pornografijo. Po drugi strani je seksualnost v umetnosti lahko prispevek k resničnim obratom v seksualni imaginaciji.«