Konec januarja in v začetku februarja je pod Rožnikom treskalo, bobnelo, pokalo. Strašljivi zvoki so se razlegali tako kot po dobršnem delu slovenskih gozdov. Pod težo ledu so se lomile debele veje, mogotci so padali kot domine in rušili vse pod sabo. Ostalo je hudo razdejanje. Narava je še enkrat pokazala svojo neukrotljivo, neizprosno in nepredvidljivo plat.
Danes v Tivoliju v nasprotju z večino drugih prizadetih gozdnih površin ni več videti posledic naravne nesreče. Pravzaprav brez tistih grotesknih dni, ko je bila dežela prekrita z žledom, letošnje babje poletje v Tivoliju ne bi bilo tako lepo, kot je. Kmalu po prvem šoku so spomladi zaropotale žage. Po razdejanju so tovornjaki, bagri in delovišča pregnali ptiče, druge živali in spokoj narave. Poleti so za gozdarji prišli še gradbeniki s krampi, lopatami in grabljami. V zadnjem mesecu se je Tivoli dodobra spremenil. V vodnjaku je namesto blata spet voda in psom na sprehodu ni več treba lizati brzic. Spet je slišati ptičje petje in videti vesele veverice. Na novo speljani vodotoki so se pošteno zarezali v teksturo Tivolija in ji dali novih oblin. Zadnji vikend so obiskovalce zahodnega dela dočakala še sveže obdelana debla, ki so nadomestila trohneča drevesna sedala in mize, ki se jih spomnim še iz študentskih dni, izpred 20 let.
Tako kot ne morem skriti navdušenja, ne morem zadržati izdiha: Končno! Zadnja leta sem namreč sproti opazoval degradacijo Tivolija. Seveda je bila nazadnje odprta še nova kolesarska steza, Jakopičev drevored bo še lepši, ko bodo končane stopnice do MGLC, a bistvo parka (klopi, kotički, drevesa, živali in nasploh narava) je bilo zapostavljeno in zavrženo. Ali res mora priti ujma, da spregledamo? Ali res morajo biti poglavarske volitve, da mesto dobi lepšo podobo? Ali res morajo obstajati nazivi, kot je najbolj zeleno mesto, da park pozeleni? In tako kot ne morem zadržati pikrosti do župana in njegovih mestnih iger, ne morem mimo samokritike nas, obiskovalcev. Jutra in dopoldnevi v Tivoliju znajo biti prav žalostni, ko obiskovalce pričakajo s plastenkami in drugimi smetmi nastlane površine, da o rezultatih nočnih vandalskih pohodov ne govorim. Človek zna biti hujši od vsake ujme.
Čari Tivolija so očitno prevzeli tudi delavce, ki zadnje mesece urejajo park, saj ga kultivirajo z občudovanja vrednim spoštovanjem, potrpežljivostjo, prizadevnostjo in pedantnostjo. Ko bo tehnični pregled odobril prenovljeni kos površin in ko si bo stari novi župan pripel še en orden za zasluge, ne pozabimo nanje in negujmo tisto, kar bodo pustile njihove žlahtne roke.
