Z Magdo se voziva po osrednjem delu Kalifornije, od naravnega parka Yosemite proti obali. Hribovita pokrajina je prekrita s plastmi posušene trave in peščeno prstjo. Razen tovornjakov in nekaj turistov ni na cesti nikogar. Ustavimo se pred majhno bencinsko črpalko. Nezainteresirano ostanem v avtu, medtem ko mi moja sopotnica energično trka na okno. »Sploh ne morem verjeti, da nisi impresionirana – ti, ki nenehno hočeš kulturno izkušnjo!« Prosim? »Tole je vendar americana!« kaže z roko proti leseni hišici. Kaj? Tale bencinska postaja naj bi utelešala nostalgično vzdušje prvih pionirjev in neukrotljivi duh jezdecev ceste? Zmedena izstopim iz avta in si podrobno ogledam okolje. Poslušam čričke, opazim suho potko iz oranžne zemlje, voham borovce, čutim tesni objem soparnega zraka, molčečnost prazne ceste v pričakovanju oddaljenih avtomobilov. Americana? Če bencinska postaja ne bi bila zgrajena iz lesa, bi prisegla, da sem v južni Hercegovini ali vsaj zaledju Dalmacije. Magda zavija z očmi. Poleg tega, da nisem prepoznala americane, sem zamudila še brezzobo starko, ki ji je prodala kos posušenega mesa. V roki drži nekaj tankega, trdega, vijoličnega in ne ravno higieničnega, brez embalaže ali ovitka. Priznam, tisto je bilo res videti kot iz kakšnega vesterna.
Naslednja postaja: Mariposa, kavbojsko mesto. Na slehernem napisu v mestu zvesto uporabljajo klinasto tipografijo, značilno za vesterne. Ogromno parkirišče (nikamor brez avta!) in nizka stavba v obliki pravokotnika, v njej pa trgovine z orodjem, pripomočki za traktorje, živalsko hrano… V času trgovskih verig ne najdeš več obskurnih lokalnih trgovinic, se navdušuje moja sopotnica. »To je pravo ameriško mesto! Tukaj bomo našli diner!« V prvi trgovini, v katero stopimo po nasvet, prodajajo organsko hrano (»To je samo za turiste!« pravi Magda), a prodajalka entuziastično zagotavlja, da pozna natanko to, kar iščemo: pravi, tradicionalni, pristni ameriški diner. Najdemo ga na drugem parkirišču in vse je tako, kot mora biti. Dolg točilni pult, odprta kuhinja za pultom in barski stoli pred njim, usnjeni sedeži z mizami ob oknu ter črno-bele ploščice na tleh… Toda nekaj ni v redu. Morda to, da so sedeži popolnoma neobrabljeni, da je barva rdečega usnja preveč modna, natakarica preveč sofisticirana. Pogled na jedilnik potrdi sume: newyorški zrezek na posteljici iz nevemčesa za 20 dolarjev. Zašle smo v turistično past. »Ah, morala bi vedeti takoj, ko sem za prvo mizo zagledala tipa z ipadom!« vzdihuje sopotnica.
Po hribih sledi pusta ravnina. In nato obrobje mesta Merced. Čez nepregledno planjavo se vleče železniška proga, na njej hripav tovorni vlak. Na eni strani ceste skladišče, na drugi zarjavela škatla, v kateri tiči samopostrežna prodajalna. Neonski napis »odprto«, velik oglas za poceni cigarete, popokan pločnik, pekoče sonce. Prisežem, da slišim tiho škripanje vrat na vetru in brnenje Tarantinove kamere za hrbtom. Si domišljam? Najbrž, vrata so namreč zaprta. V trgovini betonska tla, prazne stene in tri vrste napol praznih polic: nekaj konzerv, mehiške začimbe, tortilje, dve vrsti vina, dve vrsti piva. S stropa visijo papirnati mehiški okraski v živo rumeni, rožnati in modri barvi, z glavo Miki Miške, nalepljeno v sredini. Temni šarmer gruli v smeri mlade Latinoameričanke za blagajno; ne zmenita se za naju. To je to, končno smo zabredli v avtentično srce americane, ki je… pravzaprav mehiško?! »Ja, pa kaj potem?« hladno odvrne moja sopotnica.
V dvojezičnem časopisu, namenjenem mehiški skupnosti, odkrijeva mnogo ameriških zgodb o mehiškem uspehu: Prva Latinoameričanka osvojila naslov najlepše Kalifornijke! Mladi Mehičan vpisuje študij politologije! Hči mehiških delavcev je dobila štipendijo in opisala svojo študijsko motivacijo: »Res sovražim delo na polju!« Naletiva tudi na uborno naselje montažnih hiš. Najprej se zdi, da je zapuščeno, a bližina trgovine, avtobusne postaje in napisi na ograji povedo, da tukaj živijo nevidni duhovi americane, migrantski mehiški delavci.
Ko se prebijemo na obalo pri mestu Monterey, res sije »zlato kalifornijsko sonce«, a piha tudi leden veter, zaradi katerega temperatura z lahkoto pade pod 15 stopinj Celzija. Obala je ovita v gosto meglo; medeno prijazna Kalifornija je samo spomin z ekranov. Jurek, poljski imigrant, tako kot mnogi Kalifornijci rad citira Marka Twaina: »Najhujša zima, ki sem jo doživel, je poletje v San Franciscu.« Jurek že trideset let živi v različnih mestih na kalifornijski obali. Svoj trenutek ameriške izkušnje je imel takrat, ko je iz Poljske prišel v San Francisco. Mesto je pred tem videl samo na posnetkih; nato pa je z avtobusom prispel v najhujši del mesta, na zloglasno križišče Šeste in ulice Mission. »Danes so to počistili, a takrat je bilo vse razrušeno, tla so bila polna ljudi, ki so spali, močno je pihalo, po zraku je letal časopisni papir… Mislil sem si: to je kot v filmu!« In takoj doda: »Toda to ni Amerika. Kalifornija je nekaj povsem drugega. Amerika je tako velika, da ameriška izkušnja ne obstaja.«
In spet sem ostala praznih rok. Americana mi je spolzela skozi prste. A Magda in Jurek sta se zedinila okoli enega vprašanja: dinerji so, pravita oba. Strinjala sta se, kaj mora biti na jedilniku (palačinke, jajca, slanina), kakšne so cene (poceni!) in notranja ureditev. Vse sta ugotovila po spominu, saj nobeden od njiju že nekaj časa ni bil v dinerju. »Če ga ne najdemo drugje, te bom peljala v svoje rojstno mesto, kjer vem za enega,« pravi Magda. Ki je, kot veste, Kanadčanka.
