Mesto žensk je ena od slovenskih kulturnih posebnosti v najboljšem smislu. Nimamo odmevnega filmskega ali literarnega dogodka, nimamo slavnostnih iger v slogu salzburških ali velike svetovno odmevne razstave vizualne umetnosti. Imamo pa, seveda ne edini, ženski festival, ki je na dobrem glasu tudi v mednarodnem prostoru.
V 20 letih obstoja je prehodil turbulentno pot, tako pri ustvarjanju prostora za ženske v umetnosti in družbi kot pri nabiranju sredstev, ki mu omogočajo preživetje. Kako zelo so se časi spremenili, dokazuje podatek, da so imele prve edicije festivala bistveno več sredstev, kot jih ima današnji. Ne preseneča torej, da bo v svoji 20. ediciji med 2. in 12. oktobrom potekal pod naslovom »Taktike preživetja«.
Rojen kot vladni projekt
Rojstvo festivala je za današnje razmere nenavadna zgodba. »Nastal je v obdobju, ko je bilo marsikaj mogoče, saj smo še živeli času, ko je veljalo, da so dovoljene sanje,« je na okrogli mizi, posvečeni 20-letnici festivala, dejala predsednica prve edicije v letu 1995 Vera Kozmik. Festival je namreč povila vladna institucija, nekdanji Urad za žensko politiko. »Takrat se ni tako zelo gledalo na formalne omejitve in spraševalo, ali je pobuda sploh v pristojnosti vladne institucije,« je razložila Kozmikova kot nekdanja direktorica urada, ki dvomi, da bi se to danes še lahko ponovilo.
»Vera nas je spustila v urad, nam dodelila pisarno, brezplačen telefon in faks, kar je danes nepredstavljivo,« je spomine na rojstvo obudila Uršula Cetinski, ki je leta 1995 organizirala prvi festival in do leta 1998 bdela nad društvom Mesto žensk. Ekipe, tako moških kot žensk, ji ni bilo težko zbrati, saj je mnogo ustvarjalcev delilo mnenje, da je festival, ki bi predstavljal ženske umetnice, potreben. Po njenem je ena od posebnosti festivala ta, da se v organizaciji nikoli ni branil moških, medtem ko mnogi tuji sorodni festivali nastajajo izključno pod okriljem žensk.
Vonj po menstrualni krvi
Mesto žensk je že v svoji prvi ediciji zbudilo pozornost mednarodne javnosti, o festivalu je poročal med drugim Village Voice, opazili so ga glavni italijanski, nemški in francoski mediji, se spominja Uršula Cetinski. A vsi se niso strinjali, da je Mesto žensk čudež. Sploh pa ne doma, kjer je bil pravi »kulturni šok«. »V osrednjem časopisu je izšel najbolj uničujoč političen komentar, ki ga je pisala avtorica, z naslovom 'Ljubljana spet oblači hlače', v katerem je dobesedno pisalo, da je Cetinskijeva zasmradila Cankarjev dom z menstrualno krvjo, a da se na srečo festival ne bo ohranil.« Nasprotovanje festivalu je izhajalo iz mnenja, da problema neenakosti med spoloma v Sloveniji ni in da so ga avtorice festivala umetno uvozile z Zahoda. »Še danes me najbolj moti, da 95 odstotkov negativnih reakcij na takšno prireditev napišejo ženske,« priznava Cetinskijeva.
Nekdanje prve dame festivala se strinjajo, da je bil festival vseskozi političen. Predsednica društva v obdobju 1999–2001 Darja Zaviršek je dejala, da je bil festival potreben tudi zato, ker se je v tedanjem slovenskem moškocentričnem okolju umetnost dojemala kot politična le v povezavi s konstituiranjem naroda. »Ženska tega ni mogla reprezentirati, poleg tega pa se je v 90. letih še okrepil diskurz, ki pravi, da morajo ženske več rojevati.« Vdor desnega razmišljanja tako postane družbena kulisa festivala in eden njegovih predmetov kritike.
Med dolžnostjo in nelagodjem
Mesto žensk je bilo kot vladni projekt v začetku dovolj »mainstreamovsko«, da bi bilo mnogim političarkam nerodno, če ne bi prišle na odprtje, česar si danes ne moremo več predstavljati: da bi tam srečali Alenko Bratušek ali Ljudmilo Novak, kot je bilo v prvih letih mogoče srečati Štefko Kučan. Zavirškova izpostavlja še drugi vidik političnosti festivala – povezovanje z Balkanom. Umetnice z Balkana so vabili, da bi kot marginalizirane in utišane v svojih lastnih državah dobile glas, hkrati pa je festival s tem odgovarjal na narcisizem slovenske politike, ki je na Balkan v 90. letih začela gledati izrazito zviška.
Feministična drža festivala se zdi udeleženkam okrogle mize nesporna. Darja Zaviršek pravi, da so si prizadevale za poudarek, da obstaja toliko feminizmov, kolikor je žensk. Od tod trud za predstavljanje zapostavljenih žensk (migrantk, hendikepiranih, duševno bolnih itd.) in preseganje prepričanja, da naj bi bile ženske v Sloveniji emancipirane, ker jih je emancipiral socializem. Festival se je soočil tudi z vprašanjem hegemonialne ženskosti: če so se ženske emancipirale, katere ženske so to? Kot je dejala Zavirškova, je bilo eno zelo pomembnih vprašanj, ali ženske reflektirajo takšne in drugačne neenakosti med njimi samimi. Denimo: je ekonomski uspeh ženske pomenil vstop moškega v neplačano žensko delo ali pa so v njihova gospodinjstva vstopile podplačane delavke globalnega juga?
Mesto žensk, zakaj že?
Političnost in angažiranost festivala pa je mnogo širša od naslavljanja zgolj ženskih vprašanj. »Smisel festivala je v tem, da da prostor ustvarjalkam, da se ukvarjajo z družbeno in globalno relevantnimi vprašanji in problemi,« je dejala Mirjam Milharčič Hladnik, predsednica društva v obdobju 2005–2007. Aktualna častna predsednica Vesna Leskošek pa kot odliko festivala izpostavlja kontinuiteto in hkratno fleksibilnost, saj vseskozi odgovarja na čas, v katerem se odvija. Na zadnje tri festivale so denimo vabile gostje iz držav, kjer so se odvijale velike družbene spremembe, denimo Egipta, Libije in Sirije.
Milharčič-Hladnikova pa ugotavlja, da je kulturni šok, ki ga je v slovensko družbo prinesel festival, ostal. V vsem tem času namreč do organizatoric niso nehali prihajati novinarji (oziroma predvsem novinarke), ki so se spraševali, zakaj festival Mesto žensk in ali je sploh potreben. Uršula Cetinski za zadnja leta ugotavlja, da je vulgarnih medijskih zapisov manj, a to pripisuje splošnemu upadu ravni komuniciranja in vse večji ravnodušnosti do ženskega festivala in tem, ki jih odpira. To je po njenem škoda, saj je bil ustanovljen prav za odpiranje polemik.