»Slovenski prostor danes, ko svet pretresajo razne katastrofe in krize, tudi sam postaja črnogled in zaskrbljen za svojo prihodnost,« ugotavljajo organizatorji 50. seminarja slovenskega jezika, literature in kulture. Toda obenem so prepričani, da vsakoletni prihod stotine tujih znanstvenikov, raziskovalcev in soustvarjalcev raznovrstne podobe slovenskega jezika in kulture prinaša tudi zvrhano mero optimizma.
Premislek o nadaljnji poti
Seminar slovenskega jezika, literature in kulture (SSJLK) je tradicionalna dvotedenska prireditev, ki jo že od leta 1965 organizira Oddelek za slovenistiko (do leta 2002 kot Oddelek za slovanske jezike in književnosti) na Filozofski fakulteti v prvi polovici julija. Namenjena je tujim slavistom, zlasti slovenistom – univerzitetnim učiteljem, znanstvenim delavcem, študentom pa tudi prevajalcem ter kulturnim in prosvetnim delavcem iz zamejstva.
Udeležencem želi predstaviti najnovejše dogajanje ter posredovati in poglobiti njihovo jezikovno znanje in literarno ter kulturnozgodovinsko vedenje; zato dopoldanski obvezni program, ki vključuje lektorate, predavanja, konverzacijo in izbirne tečaje, dopolnjuje bogat popoldansko-večerni program, ki vključuje ogled slovenskega filma, gledališke predstave, muzejev, galerij in knjižnic, glasbene in literarne večere ter literarnozgodovinsko spoznavanje Ljubljane. Program vsakič poteka na podlagi izbrane krovne teme in ni naključje, da so organizatorji ravno ob 50. obletnici izbrali temo prihodnosti. »Izbira teme, ki deluje precej futuristično, predstavlja določeno tveganje. Toda letošnja tema ni samo gledanje v prihodnost, ampak resen razmislek o aktualni znanstveni problematiki v slovenskem jezikovnem, literarnem, kulturnem in širšem družbenem svetu. Slovenija je namreč že povsem vpeta v svetovno dogajanje, česar pred desetletji, ko je bil Seminar resnično revolucionarno dejanje v takratnem slovenističnem svetu, verjetno niso slutili,« pojasnjuje predsednik 50. SSJLK dr. Hotimir Tivadar. Meni, da se je v trenutku, ko pride do neke večje prelomnice, kar 50-letnica prav gotovo je, treba zazreti tudi naprej in narediti kakovosten načrt za nadaljevanje seminarja.
Nastavki iz preteklosti
Vse se je začelo na oktobrski seji oddelka za slovanske jezike in književnosti leta 1964 in uresničilo poleti 1965, ko se je začela pisati zgodovina seminarja. Jubilej so, kot se spodobi, počastili s slavnostnim odprtjem na ljubljanskem gradu, kjer sta o svojih spominih na seminar spregovorila tudi dr. Martina Orožen, štirikratna predsednica in prva tajnica seminarja, ter dr. Matjaž Kmecl, dvakratni predsednik seminarja in dolgoletni predavatelj. Predvajali so tudi film, ki ponuja pregled zgodovine seminarja in je na ogled tudi na njihovi spletni strani.
Obletnico pa so počastili tudi z dvodnevno mednarodno konferenco Prihodnost slovenščine in slovenistik po svetu, kjer je svoje prispevke predstavilo 15 nekdanjih udeležencev seminarja iz enajstih držav, ki se pri svojem znanstvenoraziskovalnem in pedagoškem delu na univerzah ter drugih institucijah po svetu posvečajo slovenščini. »Menim, da smo s to konferenco naredili res veliko stvar. Sodelujoči se med seboj namreč niso poznali, saj so bili udeleženci seminarja v različnih obdobjih, in bili so navdušeni, da so prišli skupaj in našli skupna stičišča na področju slovenskega jezika,« je povedal strokovni sodelavec Damjan Huber, vodja lektorjev na 50. SSJLK.
Največ jih prihaja iz Poljske
Letos se je seminarja udeležilo 111 predstavnikov iz 25 držav. Veliko jih prihaja iz slovanskih dežel, sosednjih držav, nekaj pa tudi iz daljnih dežel – od Tokia in Pekinga na vzhodu do Nottinghama, Clevelanda in Buenos Airesa na zahodu. Največ, kar 17, je tudi tokrat udeležencev iz Poljske, prav veliko po številu prisotnih ne zaostajata Italija in Nemčija, sledijo druge sosednje in slovanske države, prisotna pa sta tudi dva Američana, dve Kitajki, dva udeleženca iz Argentine, Japonec, Šved in Finec.
Navdušenje nad našim jezikom, kulturo in tudi deželo kažejo vsi udeleženci, se pa med seminaristi delijo mnenja, kako težka sploh je slovenščina kot drugi oziroma tuji jezik. Tako Arthur Laisis, sicer rojen v Franciji, ki obiskuje lektorat v Litvi, pravi, da se mu kot lingvistu z določenim predznanjem ruščine slovenščina ne zdi težka. Na drugi strani pa Avstrijka Elisabeth Auer pojasni: »Slovenščina je zelo lep jezik, določene preglavice mi delajo le stvari, ki jih v nemščini ne poznamo, kot na primer dvojina.« Poljakinja Karolina Matuszczyk je najbolj navdušena nad lepotami naše države, saj so, kot pravi, vse naravne lepote praktično na dlani, njen rojak Marcin Antczak pa dodaja, da se mu zdi naša prestolnica ena najlepših, kar jih je obiskal, ne glede na to, da je imel pred prihodom drugačne predstave: »Ko sem bral poljski prevod knjige Čefurji raus!, sem si Ljubljano drugače predstavljal. Ko pa sem mesto spoznal, sem bil res pozitivno presenečen, saj sem videl, da le ni tako hudo.«
Vsakoletna pozitivna energija
Nekateri za svojo ljubeznijo do jezika skrivajo zanimive zgodbe. Huber pripoveduje, da se je na primer seminarja že trikrat udeležil Finec, ki ga je k učenju slovenščine spodbudilo navdušenje nad slovensko pop glasbo in »turbo polkami«. Po drugi strani pa se je japonski seminarist učenja našega jezika lotil kar sam po spletu. »Učenje in priprava na seminar po internetu sta prav gotovo del prihodnosti, a vseeno je jezik kompleksna stvar in lahko zaživi šele skozi komunikacijo, ne smemo pa pozabiti, da jezik določata tudi literatura in kultura,« meni Huber. »In tukaj na seminarju lahko ta jezik resnično zaživi.«
»Slovenija se mora kot majhna država še naprej truditi, da pridobi tuje strokovnjake, ki se naučijo slovenščino in vzljubijo tako jezik kot državo. To posledično prinaša tudi gospodarske, politične in druge povezave, česar se zavedajo tudi druge večje države,« še poudarja Huber. Oba s predsednikom seminarja pa se strinjata, da dogodek vsako leto prinese veliko pozitivne energije, ki je še kako dobrodošla; Tivadar tudi dodaja, da seminar ne bi imel tako uspešne zgodovine, če ne bi bil že od vsega začetka zgrajen na trdnih temeljih, ki so se skozi leta še nadgrajevali s pomočjo pozitivno motiviranih organizatorjev in udeležencev. »In prihodnost je prav gotovo v nadaljnjem razvijanju tega, kar je 50 let odlično delovalo. Upamo, da bo še naprej tako.«
