Ko se zabriše sled, se čaka na dediče

Pred slabima dvema tednoma na dražbi prodani misal, mašna knjiga iz 15. stoletja, je bil po vsej verjetnosti izdelan na Dunaju, a je rokopis pomemben tudi za slovensko dediščino, saj ga je dal narediti oglejski patriarh. V njem so zgodovinske notíce, ki se vežejo na naše ozemlje, do sredine 19. stoletja pa je bil med drugim v lasti v Ljubljani rojenega botanika, zbiralca in kulturnega zgodovinarja Jožefa Kalasanca Erberga. O odtekanju pomembnih primerkov naše kulturne dediščine v tujino smo se pogovarjali z dr. Andrejem Smrekarjem, kustosom v Narodni galeriji. Ta je bila dan pred dražbo hiše Christie's sicer obveščena o prodaji rokopisa, ki bi sicer sodil v rokopisno zbirko NUK-a, a je bilo tako in tako odločno prepozno, da bi država za nakup zbrala med 600.000 in milijon evri, kolikor je bil ocenjen pred dražbo, kaj šele več kot 1,3 milijona evrov, za kolikor je bil potem prodan neznanemu zasebniku.

Sistematičnega sledenja dosledno ni mogoče izvajati, seveda pa s kolegi med seboj sodelujemo in opozarjamo drug drugega, ko naletimo na kaj pomembnega, a se umetnine s provenienco iz našega kulturnega prostora ne pojavljajo prav pogosto na avkcijah. Vsekakor je sodelovanje z dražbenimi hišami najbolj zanesljiv način za odkrivanje za nas pomembnih primerkov. Te nas, še zlasti tam, kjer smo že registrirani kot kupci, redno obveščajo o tistem, kar bi lahko bilo pomembno za našo dediščino, saj se zavedajo, da utegnemo biti dobri kupci. Tu gre za njihov poslovni interes. Nekatere izmed njih imajo v zadnjem času posluh za vračanje dediščine v avtentična okolja. Že večkrat so nam zagotovile predkupno pravico ali pa so že prodano umetnino dobile nazaj in jo ponudile nam. Če pa informacija do nas pride tik pred avkcijo, kot se je zgodilo pri zadnjem primeru rokopisa, moramo licitirati. Toda več kot 1,3 milijona evrov je bilo za nas tako in tako nepredstavljivih. Ne spomnim se, da bi se doslej že kdaj ukvarjali s tako visoko vsoto. Vprašanje pa je tudi, ali bi se višanje ustavilo pri tej številki, če bi se mi pojavili na dražbi.

Govorite o planskih proračunskih sredstvih, medtem ko nakupov na dražbah ni mogoče vnaprej planirati. Ko se pojavi priložnost, je treba napeti vse sile med dediščinskimi ustanovami in strokovnjaki, da se dogovorimo za prenamenitev sredstev. Uspeh je zelo odvisen od razumevanja konkretnih ljudi na ministrstvu, ki o tem odločajo. Na veliko razumevanje smo naleteli pri nakupu Almanacha. Tedanji minister za kulturo Sergij Pelhan je dejal, da je nakup tako pomembne umetnine za nacionalno zbirko tudi investicija. Takšne nepredvidene nakupe je mogoče izpeljati v okviru nekaj deset tisoč evrov, je pa država že zagotovila tudi precej višje vsote, recimo pri pridobitvi zakladne najdbe srebrnih novcev v Narodnem muzeju, a te so ponujali na trgu in ne na dražbi. Vsaj kolikor jaz vem, že četrt stoletja nagovarjamo državo, da bi za takšne primere ustvarila poseben fond, a nič ne kaže, da bi bila ta zamisel kmalu realizirana.

Ko se pojavi takšna situacija, organiziramo simpozij (nasmešek). Takšen primer je bil prav Almanach. Valvasor ga v svojih poročilih omenja kot slovitega umetnika, a njegovega opusa ni mogoče zaokrožiti v celoto. Konsenza v stroki denimo ni bilo tudi, ko smo za 210.000 dolarjev na voljo imeli Palitzov triptih, ki je pripisan mojstru Kranjskega oltarja, a se z atribucijo vsi naši strokovnjaki niso strinjali, zato do nakupa ni prišlo. Je pa treba biti pri nakupih predvsem previden. Neki zasebnik nam je denimo Strojevo sliko ponujal za 40.000 evrov, saj je špekuliral, da naša ustanova Stroja pač zbira in se bomo zato pognali za ponudbo, vendar smo to isto delo na dražbi kasneje dobili za dva tisočaka.

Takšne prioritetne liste ni. Določene predmete imamo evidentirane, za mnoge pa sploh ne vemo, da obstajajo ali pa si jih iz inventarnih zapisov ne znamo prav predstavljati. O prodanem misalu smo šele zdaj dobili prvo informacijo in naša naloga je raziskati, kdaj in kako je ta rokopis prišel na slovenska tla.

Če ga je pridobila neka javna ustanova, potem poti nazaj ni več in ga lahko tja hodimo le še študirat. Če pa ga je kupil kak zaseben zbiralec, kot se je očitno zgodilo v zadnjem primeru, nam dražbena hiša ne bo omogočila kontakta z njim, zato se bo po vsej verjetnosti za nekaj časa zabrisala sled za rokopisom. Lahko traja tudi generacije, da v javnost prikapljajo informacije o nahajališču. Najbolje je počakati na dediče, saj so takšni predmeti običajno spet na voljo ob menjavi generacij.

To je odvisno od primera do primera. Zadnje dejanje pri urejanju preteklih zadev je saintgermainska pogodba, ki je uredila razpad Avstrijske monarhije leta 1919. Ta je določila, da kulturna dediščina ostane tam, kjer je uveljavitev pogodbe zatekla. Vsaka restitucijska zahteva terja dokazovanje nelegalne odtujitve. Eden zelo razvpitih primerov je naša restitucijska zahteva do Republike Italije. Italijani vztrajajo, da je dediščina, ki so jo ob začetku druge vojne odnesli iz cerkva v slovenski Istri, njihova, ker so jo ustvarili italijanski umetniki, mi pa menimo, da je to dediščina naših primorskih mest, ki so naročila izdelavo teh predmetov. Etnične delitve so mnogo poznejšega datuma od odtujenih umetnin, zato kot argument dokazovanja pravice do posesti ne zdržijo razumnega pretresa.

To se po malem dogaja ves čas. Nov čas vselej prinese nov okus in zato so stare stvari razprodali v rabo na drugih podobnih mestih. Od 19. stoletja pa je nov dejavnik rastoče zbirateljstvo v meščanskem razredu. Takšen primer je recimo izguba Kranjskega oltarja. Leta 1886 ga je kupilo dunajsko umetnostnozgodovinsko društvo in deponiralo v Kunsthistoriches Museum.

Njihov intimni značaj, sorazmerno majhna velikost, lahka prenosljivost ter povezava besedila in likovne opreme so zagotovo botrovali večjemu povpraševanju. V času jožefinskih reform konec 18. stoletja so bile razpuščene številne samostanske knjižnice, ki so bile veliki depoji tovrstnega gradiva. Te rokopise so nato po kakovostni lestvici razdelili med centralo, torej dunajske ustanove, nekaj je šlo v Gradec, nekaj pa ostalo v deželnem središču. Pri rokopisih je težava tudi, da poniknejo v knjižnicah, čeprav je v zadnjih letih evidentiranje vse bolj dosledno.

Obstajajo instrumenti v naši zakonodaji, ki nam to omogočajo, vendar ne morejo zaobjeti vseh področij, kaj šele vseh primerov. Predvsem so ogroženi predmeti dediščine med odkritjem in strokovnim ovrednotenjem zaradi ilegalnih izkopavanj ali prilastitev naključnih najdb. Medtem ko je predmet, ki je že razglašen za spomenik, težko spraviti na trg na tujem. Nedavno smo iskali načine, kako bi zaščitili zbirke, nastale v tistih naših podjetjih, ki so propadla. Poskušali smo ustvariti nekakšno varovalko, ki bi kot dediščino takšne fonde zavarovala, da ne bi prešli v stečajno maso ogroženega podjetja, ampak tega se z lastniki ni dalo dogovoriti. Lastniki se morajo namreč po naši zakonodaji strinjati, da se njihova dediščina razglasi za spomenik. Menim, da bi morala država v primerih, kot je Factor banka, svoj delež v stečajni masi prioritetno uveljavljati skozi umetniško zbirko. V tem primeru bi zbirka ostala državi in če bi jo tudi vključili v tako imenovani vladni fond za opremo uradnih prostorov, bi te umetnine ostale v strokovni oskrbi, saj je vladni fond pod nadzorom strokovnih institucij. V vsakem primeru sta potrebna premislek in reorganizacija glede varovanja naše dediščine.