Prvič me je gostil prijateljičin brat v San Franciscu, študent prava na prestižnem Stanfordu. Glede na to, da gostitelj ni bil moj osebni prijatelj, nisem pričakovala veliko – še dobro. Ni skuhal niti kave in je kmalu izginil z obzorja, a je pred tem povedal, naj se počutim kot doma in če hočem, lahko jem njegovo hrano. Tega seveda nisem naredila, ker prihajam iz kulture, kjer se iskrenost povabila utrjuje s ponavljanjem: »Vzemi še malo!«, »Ali res ne bi?« ali pa »Daj no, daj!« Kulturna razlika je bila toliko bolj očitna, ker sem se po San Franciscu odpravila v Los Angeles, kjer me je pričakal slovenski par, ki mi je, čeprav smo danes prijatelji, v tistemu trenutku predstavljal le daljna znanca. Toda takoj se je skuhala kava, na mizi je pristalo pivo, za zajtrk sta poskrbela gostitelja, v znamenje hvaležnosti sem častila večerjo, preostale stroške smo delili, oba sta si vzela čas in me popeljala naokrog. Teren znan, pričakovanja izpolnjena.
Ko sva z bratom prispela v New Orleans, sem bila zato bolj previdna. Z gostiteljico sva se dobro razumeli v Madisonu, kjer je študirala, zato naju je povabila k sebi, ko je slišala, da prihajava v mesto. Prispela sva v soboto ob polnoči. Gostiteljica je izrekla standardno »počutite se kot doma« in dodala, da sta s fantom utrujena, zato bo najbolje, da se, če želiva pijačo, sprehodiva do prvega kafiča. A smo kljub temu nadaljevali s čebljanjem. Oba gostitelja sta se namestila na kavč. Že navajena na ameriško »neformalnost« sem sama zagrabila stol in se usedla. Brat je iz vljudnosti ostal na nogah. Nihče mu ni ponudil, da se usede. Gostiteljica mi je pripravila pijačo. Bratu, ki je za trenutek zapustil prostor, je rekla: »Oprosti, pripravila bi tudi tebi, a si bil v kopalnici.« Stopili sva na cigareto na teraso. Ko sva se vrnili, je brat še vedno stal in se pogovarjal z gostiteljem, ki je ležal na kavču.
Naslednje jutro sem prišla v kuhinjo, kjer je že sedel brat s skodelico kave. Gostiteljica je nalila tudi meni, a ko sem vprašala, ali je kaj mleka, jo je zagrabil smeh. »Kaj je narobe z vama?« je rekla in začela pojasnjevati fantu: »Predstavljaj si, oba sta me vprašala, ali nimam mleka, nobeden pa ni odprl hladilnika!« Nato sva ji seveda pojasnila, da hladilnik v kulturi, iz katere prihajava, predstavlja zadnjo trdnjavo intimnosti: odpiraš ga tam, kjer se res počutiš zelo doma ali kot del družine. Potem smo se smejali, gostiteljica je vsem pripravila jajca s slanino in moj kulturološki notranji jaz je veselo kričal: »Yes, vedela sem, niso vsi enaki!« Zdelo se mi je, da smo s skupnim zajtrkom razširili prostor skupne intimnosti. Toda povabilo k sodelovanju pri namiznih aktivnostih se ni raztegnilo do večera, ko sva se vrnila s celodnevnega potepanja. »Lačen sem,« je zacvilil brat, poželjivo gledajoč proti kuhinji, nakar sem mu zabrusila, naj počaka do jutra.
Zjutraj pa krasen filmski prizor: na belih ploščicah odseva toplo sonce, skozi okna uzreš zeleno razcvetelo in kristalno modro nebo, na okrogli kuhinjski mizici pa smoothie, misliji, kava in časopisi. Gostitelja že sedita in se mi nasmehneta. Prisedem in si pogumno sama postrežem s kavo. Odprem tudi vrata hladilnika in vzamem mleko. Čebljamo. Ko on odide, ona umakne stvari z mize, vzame računalnik in zapusti kuhinjo. Ostanem lačna.
Kljub temu da sva ju povabila na večerjo, nama hrane nista več ponujala. Z bratom sva končno razumela lekcijo, nakupila svojo in se zvečer odpravila do lokalne »luknje v steni« na poceni pico in majhno pivo za neverjetnih dva dolarja. »Nimata manir,« pravi brat, medtem ko sediva za zamaščenim točilnim pultom in strmiva v ameriški nogomet na velikem zaslonu. Naj tukaj dodam, da je moj brat tip človeka, ki je povsem zadovoljen s pivom, ki ga spije na klopci v parku – ni ravno utelešenje sofisticiranosti. O kakšnih manirah torej govorimo? Nimata manir ali pa nimamo enakih manir? Po vrnitvi domov takoj opravim mini raziskavo na to temo med prijatelji in sostanovalci.
Cecilia, argentinska sostanovalka, pravi, da po njenem ne gre za negostoljubnost, temveč za ameriški individualizem in pravilo »vsak naj poskrbi zase«. »Zadnjič smo šli na bovling in smo vzeli Američana s seboj,« pripoveduje. »Veš, kaj je naredil? Odšel je za točilni pult in naročil pijačo zase. Ko grem jaz naročit pijačo, prinesem vrč piva za vse!« vzklika. Morda »individualizmu« lahko dodamo še kulturno vlogo hrane – v naši kulturi tradicionalno izražamo dobrodošlico z bolj ali manj vztrajnim ponujanjem jedače in pijače. »Ja, da prideš k nekomu domov in se takoj postavi nekaj na mizo – tega ne boš doživela v Združenih državah. Hrana pri nas enostavno ni tako pomembna kot v Evropi,« pravi prijateljica Joelle, ki je nekaj časa živela v Franciji.
Čeprav skušam spraševati o kulturnih razlikah kar se da nevtralno, sostanovalec Joe ni neumen in čuti, da je za tem neko vrednotenje. »Videl sem, kakšna si, ko strežeš večerjo!« reče zmagoslavno, češ ne bom ga dobila, da bi pljuval po lastni skupnosti. »Paziš, da imajo polne krožnike, tekaš naokoli, strežeš, ponujaš. Jaz nisem tak. Jaz postavim na mizo, da si ljudje vzamejo sami. Ko Američani rečejo 'počuti se doma', to tudi mislijo,« pravi.
Za pomoč v razčlenjevanju situacije se obrnem tudi na vsevedni google. In najdem nekaj člankov iz ameriških časopisov o pravilih obnašanja, ko pri nekomu ostaneš čez noč. Uganite, kaj je pravilo številka dve. Kupi sam svojo hrano! Tako piše – črno na belem. Pa še, da boš osrečil gostitelja, če mu pustiš ostanke. Midva ne samo, da nisva nakupila lastne hrane, temveč sem v trenutku užaljenosti pobrala ostanke najinega piva iz hladilnika! In kdo je zdaj brez manir?