Ideja je preprosta: zakon bi predpisal, da se ob večjih javnih investicijah (ob gradnji nove stavbe ali večji obnovi stare) določen odstotek investicije nameni umestitvi umetniških del (kipov, slikarskih del, serij fotografij, instalacij, različnih skupnostnih projektov) v javne stavbe, kot so bolnišnice, šole in upravne zgradbe. Hiter pogled v tujino kaže, da je to verjetno eden bolj konstruktivnih in obetavnih zakonskih predlogov, ki so šli v zadnjih letih žalostno umret v predal ministrov oziroma ministric. Delež za umetnost je predpisan ter umetnikom in javnosti odlično služi v Avstriji, Italiji, Nemčiji, Veliki Britaniji, na Nizozemskem, Norveškem, Finskem, v ZDA, Avstraliji in še kje. Odstotki za umetnost se gibljejo med 0,5 in 2 odstotkoma vrednosti projekta; v tem okviru je bil tudi slovenski osnutek zakona, ki nosi letnico 2011.
Kaj se torej dogaja z njim in zakaj zakona še nimamo? Predlog zakona o umetniškem deležu v investicijskih projektih je zgolj eden od preštevilnih osnutkov zakonov, ki čakajo, da jih kdo vzame v roke, jih skozi javno razpravo predela in dopolni ter pošlje v življenje. Zalomi pa se, ker konstruktivnost nikoli ni bila vodilo slovenske kulturne politike. In ker ni v navadi, da bi politično obujali projekte, za katere je predhodnikom morda zmanjkalo časa (konkretni predlog je »obtičal« z odstopom ministrice Majde Širca). Naša kulturna politika je z vsakim novim ministrom in ministrico vajena vse začeti znova. Na vprašanje, kakšno je stališče ministrice Julijane Bizjak Mlakar do osnutka zakona, smo v odgovor prejeli bučno tišino in namig, da načrtov s tovrstnim zakonom nimajo. Težko se je odločiti, kaj bolje nastavlja ogledalo slovenski kulturni politiki: redki zakoni, ki jih parlament sprejme na pobudo ministrstva za kulturo in mnogi med njimi prinesejo več težav kot koristi, ali nesporno koristni zakoni, ki jim ministrstvo za kulturo služi kot pokopališče.
