Jože Toporišič je z rodnega Mosteca odnesel v mariborsko klasično gimnazijo spomine na pastirske igre, na starodavni brod pri Čateških Toplicah, na njive in vinske gorice na obrobju Bizeljskega, ohranil pa je tudi dobro mero kmečkega ponosa in vztrajnosti v zavezanosti maternemu jeziku – tudi ko so Nemci leta 1941 v Posavju delali nov »Lebensraum« za kočevarske optante in je Toporišičeve doletelo štiriletno izgnansko životarjenje v Šleziji. Izostreno spoznanje o zapisanosti duhovnemu in telesnemu izničenju na bregovih Odre je v njem izzvalo izredno slo po preživetju in po nenehnem potrjevanju svoje osebnosti.
Po maturi je do diplome na ljubljanski slavistiki (slovenščina in ruščina – 1952) od profesorjev Nahtigala, Ramovša, Ocvirka, Borštnikove idr. prejel dosti filološkega, dialektološkega, jezikovnozgodovinskega in literarnovednega znanja, bolj malo pa o sodobni knjižni slovenščini. Od začetne zagretosti za literarno teorijo se je v nekaj letih profesorskega pripravništva v Novem mestu in lektorstva na zagrebški univerzi postopoma preusmeril v jezikoslovje. Teoretična izhodišča in metodologijo strukturalizma je spoznaval v zagrebškem lingvističnem krožku, pozneje pa poglabljal v Varšavi ter kot Humboldtov in Fulbrightov štipendist v Hamburgu oziroma Čikagu. Ob osebnem ali študijskem srečevanju z Guberino, Bulcsujem, Jespersenom, Martinetem, Riffatterjem, Gleasonom, Kopečnim, Danešem in drugimi osebnostmi je spoznaval, da so obzorja v sodobnem jezikoslovju v primerjavi s tradicionalnim slovenskim dosti širša in bolj razčlenjena, norme strožje. »Z vsem tem je združljiva le misel na pristno, objektivno slovensko individualno, ne pa podoba slovenskega jezika, ki raste v utesnjenih razmerah netvornega domoljubja in duhovne preproščine.« Tako nakazana napetost do domačih razmer je kmalu po Toporišičevem doktoratu (1963) in prihodu na docentsko mesto na ljubljanski slavistiki prerasla v nestrpnost ter sprožila nesporazume in polemike, posebno ob izidu učbenikov Slovenski knjižni jezik 1–4 (prvi 1965). S polstoletne razdalje lahko razumemo, da drugače ni moglo biti, ko so se ti učbeniki s številnimi pojmovnimi in izraznimi novostmi iz Toporišičevih univerzitetnih predavanj (poved, preteklik, razvrstitev nezvočnikov, sistemske premene, prenosnik, upovedovanje idr.) znašli v rokah srednješolskih profesorjev stare šole in ko je postal očiten tudi tektonski premik v postavitvi nosilca knjižne norme: »Nosilec in tvorec knjižnega jezika, ki je opisan v starejših delih, je izobraženec s kmetov /to je bil po svoje tudi sam Toporišič – op. J. D./, nosilec in tvorec jezika, opisanega v mojih učbenikih, pa je mestni prebivalec, zlasti osrednjega slovenskega jezikovnega področja, ne toliko kot pisatelj, temveč predvsem kot publicist, tehnični, duhovni, naravoslovni, družbenopolitični in ne vem še kak strokovnjak (seveda pa še zmeraj tudi pisatelj).«
Toporišič se je v desetletjih predavateljskega dela in še poldrugo desetletje po upokojitvi (do letošnjega maja je bil med rednimi udeleženci sestankov lingvističnega krožka Filozofske fakultete) uveljavljal kot slovničar, pravopisec, urednik, organizator, pisec razprav in učbenikov ter seveda kot polemik o številnih jezikovnih, jezikovnokulturnih pa tudi jezikovnopolitičnih vprašanjih (na primer delo v Jezikovnem razsodišču, prizadevanje za rabo slovenščine v vojski – še v okviru SFRJ; po osamosvojitvi Slovenije je bila v predlog naše ustave šele s Toporišičevo javno intervencijo vpisana določba o slovenščini kot uradnem jeziku te države). Z garaškim delom (brez računalnika!) si je »nakopal« orjaško bibliografijo (čez 1200 enot) obravnavanja vseh sistemskih ravnin (predvsem) knjižne slovenščine (od fonetike in fonologije prek besedoslovja, oblikoslovja in skladnje do besediloslovja in pragmatike) ter njihove stilistike; posebno pozornost je posvečal slovenskemu strokovnemu izrazju (Enciklopedija slovenskega jezika) ter družbenosti in zgodovini jezika in jezikoslovja (cenil je zlasti izročilo p. Stanislava Škrabca in Antona Breznika). Poleg levjega deleža pri nastajanju Slovenskega pravopisa (2001) je treba kot krono njegove znanstvene ustvarjalnosti poudariti Slovensko slovnico (štiri izdaje: 1976–2000), tj. celovit temeljni opis pomenske in izrazne strani sodobne knjižne slovenščine z nekaj izrazitimi primeri preraščanja strukturalizma v smeri tvorbno-pretvorbne slovnice in teorije govornih dejanj (na primer pri besedotvornih algoritmih, upovedovanju, pragmatiki) ter s pregledom njenega zgodovinskega razvoja in razgledom po današnjih in prihajajočih razmerah in zadregah slovenščine in slovenistike. Čas bo v tej mogočni žitnici (čez 900 strani) preštel zrnje in morda odpihnil kakšno plevo, da pa bi v prihodnosti še kateri slovenist kot posameznik izpeljal tako vseobsežen projekt, ki bi pomenil nov, po kakovosti, kolikosti in avtoriteti primerljiv mejnik, si je spričo sodobne institucionalne organiziranosti in vsebinske usmerjenosti jezikoslovnega raziskovanja težko predstavljati.
Janez Dular