Domačini, predvsem malo starejši prebivalci, vedo povedati, da je Skopje razdeljeno mesto. Tega ne tajijo, ker se socialnoprostorske delitve v mestu pravzaprav ne da prikriti. Skopje ima 600.000 prebivalcev; leži ob reki Vardar, ki je obenem ločnica med severnim delom mesta, kjer živi pretežno albansko prebivalstvo, in južnim delom ob desnem bregu Vardarja, kjer največ živijo Makedonci. Tu ne gre pozabiti drugih etničnih skupnosti, predvsem romske, ki živi na severnem robu mesta v občini Šuto Orizari, ki je največje romsko naselje v Evropi z določeno mero samouprave in predstavništvom v mestnem svetu, kar priča o širših prizadevanjih za integracijo Romov v makedonsko družbo. Če ne drugega, poleg stalnega makedonskega gosta Vlatka Stefanovskega prihajajo iz popularne Šutke k nam muzicirat romske glasbene skupine, od saksofonista Ferusa Mustafova in jazzarja Tonija Kitanovskega, ki je uspešno združil sile z Orkestrom Čerkezi iz Šutke, do romskih raperjev v skupini Šutka Roma Rap. Morda je slišni vsevključujoči prepih v glasbi romskih skupin, ki z raznorodnimi kulturnimi sestavinami kaže na številne notranje in širše povezave, še najboljši partikularni vstop v današnjo Makedonijo. Mimogrede opozarja na burno zgodovino dežele s številnimi prikritimi sledmi in na njeno današnjo socialno zapletenost. Državo pestijo hudi notranji problemi, kot sta visoka stopnja brezposelnosti in visok delež revščine. Z njimi so povezani regionalni geopolitični problemi v odnosu s sosednjimi državami, v ospredju je zlasti spor z Grčijo glede zgodovine in uporabe imena Makedonija, ki še zdaleč ni edini problem z mejaki. Obenem je dežela na globalni čistini: čaka na vstop v evropske integracije in se spotoma spogleduje s slovanskim vzhodom onkraj Evrope, kar je gospodarska nuja.
Makedonska prestolnica je (bila) tudi ranjeno mesto. Na steni zgradbe stare železniške postaje, ki je danes del muzeja, je ura. Kaže 5 in 17 minut, ko je Skopje 26. julija 1963 zjutraj prizadel rušilen potres, v katerem je življenje izgubilo več kot tisoč ljudi, 80.000 ljudi v mestu s takrat 200.000 prebivalci pa je ostalo brez strehe nad glavo. Skoraj tri četrtine vseh zgradb je bilo porušenih ali močno poškodovanih. Naravna nesreča, kot je potres, po navadi pokaže pravo družbeno naravo mesta. Mesta so ranljiva tudi drugače. Nič manj ni rušilna neoliberalna ekonomija s svojimi posledicami za urbano življenje. Ob ranjenem mestu se pokaže, ali so mesta dinamične entitete, sposobne, da se poberejo po poškodbi in se po obnovi obrnejo v prihodnost, ali pa se v njih poglabljajo socialne razlike in porajajo novi konflikti med lokalnimi skupinami.
Porušeno Skopje so znova zgradili s solidarnostno pomočjo vse Jugoslavije in širše mednarodne skupnosti pod okriljem Združenih narodov. Glavni mednarodno sprejeti načrt prenove iz leta 1965, v katerega so bili vključeni urbani planerji in arhitekti, je bil podlaga za prenovo mesta, ki je v skladu s tedanjo centralistično urbanistično doktrino določala velikost in obliko stanovanjskih naselij, prometno infrastrukturo in industrijska območja. Razpoke v razprostranjenem mestu so še vidne na posameznih stavbah in na območjih, kjer gradnje niso dokončali zaradi pomanjkanja sredstev ali privatnih interesov. Načrtovanje ožjega središča mesta so zaupali japonskemu arhitektu Kenzu Tangeju, ki je gradnjo modernega središča mesta s starega hudo porušenega dela, kjer stoji stara turška čaršija, premestil na drugi breg Vardarja. Na levem bregu reke so postavili osrednje kulturne ustanove, med njimi opero in balet v – za današnji okus – lepi modernistični zgradbi, ki so jo zasnovali slovenski arhitekti. Velikopotezni neoklasicistični načrt mestne prenove novih oblasti, imenovan »Skopje 2014«, je nedavno razdelil javnost in meščane, ne le z izumljanjem mitske zgodovine in kičastim spomenikom Aleksandru Makedonskemu na mestni ploščadi, marveč z nabreklo pompoznostjo, ki posnema reprezentativne klišeje evropskih prestolnic. Med meščani Skopja kroži šala: bolje, da naši ministri ne grejo na obisk na Kitajsko, ker nam bodo postavili kitajski zid. Videti je, kakor da bi oblasti z novo banalno podobo Skopja skušale opozoriti nase in na odrinjenost Makedonije.
Obisk stare turške čaršije, ki je od devetdesetih let naprej, ko je bila delno porušena in zanemarjena, vse bolj živa, v središču Skopja danes ponudi edini mir, umik v bazarsko živahno mirnost je balzam pred arhitekturno mitomanijo in vsiljivo grandioznostjo.
V tem mestu imajo že 33 let mednarodni jazz festival, ki je z dobrim programom, izbrano muziko in založniško dejavnostjo pridobil ugled med evropskimi jazz festivali. Programski vodja Oliver Belopeta od leta 2002 pripravlja tudi mednarodni poletni OFFest, ki je različica festivala »world music« z glasbeno širšim programom. Zaradi zaprtosti Makedonije sta ti prireditvi eni redkih mednarodnih dogodkov, s katerima se mesto lahko postavlja. Zato Belopeta z ekipo lažje pridobi domače sponzorje in javno podporo. Festival je njegova vizija integracije Skopja v svet, z njim mu skuša dati značaj odprtega mesta. Publiko je pridobil na svojo stran, a zanjo je delal. Letos se je postavilo drugo vprašanje: kako lahko skopski festival na oder pridobi dvajsetčlanski bend, kot je Fire! Orchestra, ko pa se zanj potegujejo vsi vidni evropski festivali in prizorišča? Ni ga preplačal, razlaga Belopeta. Bend je prišel, ker ima rad Skopje, njegovo gostoljubnost in prijateljstvo, ker se glasbeniki v mestu dobro počutijo. Zato vedno osebno pričaka in pozdravi vsakega glasbenika in povabljenega gosta posebej, kar je precej naporno. A zato v Skopje vsak rad ponovno pride. Stvari so včasih res preproste. Brez tisočerih kipcev in monumentov izumljene zgodovine.
