Imamo kakovost, ki pa je sistem ne prepozna

So izjemni borci za preživetje, ker je poslovnih priložnosti zelo malo. Večinoma so to šolani grafični oblikovalci, tekstilni inženirji, arhitekti… Ker skoraj ni več industrije in je možnosti za zaposlitev vse manj, so se znašli po svoje. Ta skupina hitro raste, pojavljajo se vedno novi umetniški sejmi, vsako leto pa še več diplomantov pride s fakultet.

Poskušali smo zajeti čim več različnih panog, od najbolj pogostih, kot sta obdelava keramike in oblikovanje nakita, pa do ponovne uporabe smeti. Tudi sama ustvarjam in tako sem spoznala veliko rokodelcev, ki se s tem preživljajo. Dvakrat sem šla na umetniški sejem in občutila, kako težko prislužen kruh je to. Sodobni rokodelci potrebujejo nove poslovne priložnosti. To, da sami ustvarjajo in imajo svoje blagovne znamke, je sicer super, ampak zelo težko živijo, če prodajajo samo na sejmih. Zato portrete nadaljujemo na spletni strani Zavoda Lab Laar, kjer lahko podjetniki in mali obrtniki iščejo oblikovalce in se povežejo z njimi. Počasi se jih bo nabralo veliko in bodo na spletni strani razdeljeni po panogah – keramičarji, lesarji, ilustratorji, grafični oblikovalci…

Med šolanjem na umetniških fakultetah niso dobili nobenih podjetniških znanj. Ne vedo, kako pridobivati nove poslovne priložnosti, kako voditi posel, kako se pogajati in sestavljati pogodbe. Neko dekle, ki oblikuje makete, smo intervjuvali za prispevek v časopisu in na podlagi objave je nekdo pri njej naročil maketo. Ker pa ni bila vešča poslovne komunikacije, je izdelala maketo brez podpisane pogodbe in ostala brez plačila. Nič ne pomaga, če si kreativen, pa tega ne znaš prodati.

To načrtujemo v enem izmed naših novih projektov. Oblikovalcem bi radi ponudili podjetniška izobraževanja, oni pa bi nudili svoja kreativna znanja mladim brezposelnim z afiniteto do ustvarjanja in jih sprejeli kot svoje vajence za približno dva meseca. Na tak način bi oblikovalec lahko svoje delo uspešneje tržil, dobil bi tudi možnost dodatne delovne sile, da bi lahko izpolnil večja naročila. Mladi brezposelni pa bi dobili možnost, da tudi sami zgrabijo poslovno priložnost in sodelujejo z oblikovalcem ali pa nadaljujejo po samostojni poti.

Absolutno. Sami ne zmorejo vsega, biti podjetniki in še umetniki, zmanjka jim časa, po navadi ravno za oblikovanje. Obenem pa v Zavodu Lab Laar opozarjamo, da bi bilo treba sistemsko urediti njihov status. Trenutno ne vemo, kam sploh spadajo, ker v različnih razpisih za to dejavnost ni ustrezne kategorije: niso čisto del kreativne industrije, niso čisto rokodelci, med literaturo in likovno umetnost jih ne moremo uvrstiti. Kam potem? Sistem ni stimulativno naravnan zanje, v bistvu je pa škoda, ker so naši oblikovalci tudi v primerjavi s tujimi zelo dobri. Nimamo se česa sramovati in zelo velika škoda je, da tega potenciala ne izkoristimo tudi za gospodarsko rast v državi.

Velik, če bi se povezali s podjetji. Slikarka in ilustratorka Milanka Fabjančič, lastnica blagovne znamke Ha ha!, je šla na primer kar sama v tovarno emajlirane posode Emo, ki jo vsi poznamo po pikčastih lončkih, v katerih so nam mame grele mleko. Rekla je, da so ji njihove posode zelo všeč in da bi rada z njimi delala. Seveda so jo najprej debelo gledali, ona pa je nekaj starih izdelkov na novo poslikala in oblikovala, bilo jim je všeč in je šlo to v proizvodnjo. Včasih tak podvig uspe, ampak redko.

Tudi, zato pa opozarjamo na to in vzpostavljamo sodelovanje. Dvigati moramo zavest, da je domače oblikovanje dobro in da je bolje kupiti eno domačo stvar kot pa tri kitajske. To je proces, ki traja zelo dolgo in zahteva veliko spodbud. Knjiga Delavnica, polna nereda je ena od njih. Velike trgovske verige že nekaj let pospešeno spodbujajo kupovanje domače, lokalno pridelane hrane in danes namenoma kupujemo več slovenskega, pred leti pa morda na to sploh nismo pomislili! Z dizajnom je enako, Skandinavcem je tu uspelo že davno. Odločili so se, da bodo svoje oblikovanje ponesli v svet, zato imajo tudi agencijo, ki išče mlade in zanimive oblikovalce, jih predstavi na sejmih in jim pomaga razviti izdelke, ki gredo lahko v večjo proizvodnjo in so tržno uspešni. S tem ustvarjajo znamko za vso državo, ki od uspešnih oblikovalcev pobere davke. Vsi udeleženci imajo koristi, ampak pri nas smo nehali tako razmišljati. Včasih je bil jugoslovanski dizajn cenjen, zdaj pa hvalimo samo tiste, ki jim je uspelo v tujini, ker jih šele potem povohamo tudi doma.

Rednih kupcev ročno delanih izdelkov je vedno več in počasi se ta zavest dviguje. Treba je dovolj dolgo in vztrajno širiti dobro besedo. Problem je tudi, ker pri nas kupna moč ni velika. Izdelki na umetniških sejmih so običajno dragi, ker so stroški surovin, dela in prodaje na sejmih večji kot pri veleprodaji velikih znamk trgovskim verigam. Tisti izdelki, ki so povsem ročno delo, bodo vedno dragi, pri ostalih pa bi se cena lahko znižala, če bi se oblikovalci bolj povezovali z malimi podjetniki in manufakturami. Veliko sodobnih rokodelcev ima zdaj status samostojnega kulturnega ustvarjalca, da jim ni treba plačevati prispevkov. Ampak država ne more tako reševati njihovega problema preživetja. Treba je spodbujati gospodarski pristop. Naš poskus je bila razstava Kreirajmo uporabno, uporabimo kreativno na Gospodarski zbornici Slovenije z namenom pripeljati podjetnike k oblikovalcem. Odziv širše javnosti je bil presenetljivo dober, med samimi podjetniki pa žal mlačen. Potrebne bo še veliko vztrajnosti in dela, preden se bo kaj spremenilo.

Ne vem, če smo vitezi, se pa vsi projekti zlagajo v podobni smeri. Zavedamo se, da nas čaka še veliko dela, ampak to je dobro. Dobro je imeti veliko dela! Želeli pa bi si nekoliko več vloge države, mislim da bi se tega problema morali lotiti bolj sistemsko, narediti dober načrt in potem počasi stopati po tej poti. Poskušala sem poizvedeti, ali bo v prihodnjih letih objavljen še kak podoben razpis, kot smo ga imeli za projekt Kreirajmo uporabno, uporabimo kreativno, in izvedela, da za zdaj ne. Tega ne razumem. Bolj smiselno bi bilo nekaj časa podpirati eno dejavnost in vztrajati, potem pa po nekaj letih zamenjati panogo in tri leta podpirati nekaj drugega. To drobljenje sredstev in metanje drobtinic se mi ne zdi smiselno. Razvoj, ki so ga sprožili, se ustavi in učinek je na koncu zelo majhen.