So festivali, na katere povabiš prijatelje in jih priporočiš znancem, in tisti drugi. Med druge na žalost sodi najstarejši in menda najpomembnejši slovenski literarni festival Vilenica. To je festival, na katerega gredo le gostje, sodelujoči in tisti, ki jih je zadeva doletela službeno. Med kolegi novinarji ima status kazenske kolonije. Sprevržen odnos gre tako daleč, da pri poročanju velja: O mrtvih vedno le najboljše. O Vilenici nikoli nič slabega. To, da Vilenica uživa tolikšen ugled, si lahko pripiše tudi in prav kulturno novinarstvo, ki mu zlagana olika preprečuje, da bi naglas povedalo to, o čemer šepeta: DSP čisto verjetno organizira najbolj dolgočasen literarni festival na svetu. Če odmislimo zvesto konkurenco v vsakoletnem srečanju penovcev na Bledu.
In to je vse prej kot posledica pomanjkljivega interesa publike za literarne zadeve. Dolgočasnost Vilenice je njen genski izkaz. Korenini v pristopu organizatorjev, ki ga že leta in leta ponavljajo kot navaden ritual, skorajda kot navado (ki postaja vse slabša navada in po malem razvada). Izvira iz samoljubne zaverovanosti organizatorjev v njihovo napol sveto poslanstvo: promocijo ideje skupnega srednjeevropskega kulturnega prostora. Organizatorji so že 29 let ponosni na to, da so v nekoč težkih političnih razmerah vzpostavili potencialno disidentski literarni festival, ki je vedro pogledoval izza meja železne zavese, simpatiziral z miselnostjo odprtih meja in romantiziral evropsko idejo. Ponos na njihovo nekdanje literarno kozmopolitstvo ni presahnil vse do danes, ko je družbena klima dodobra pregnetena in aktualnost predrugačena. Festival se tem spremembam in živi sodobnosti ne čuti zavezan. Če je bila Srednja Evropa nekoč tisti veliki svet, v katerega je Vilenica zasanjano zrla, je danes Srednja Evropa v resnici majhen svet, po katerem se lahko očarano razgleduje le provincialna mentaliteta. Srednjeevropski izkustveni okvir in mentalno obzorje je leta 2009 odpravil celo tedanji vileniški nagrajenec Claudio Magris (nehvaležnež!) s preprosto ugotovitvijo, da je plod umetnega mitiziranja. Organizatorji so vljudno preslišali.
Vilenica ni zaradi publike. Vsaj ne publike v najširšem smislu in tega prav nič ne skriva. Je tipičen festival za literate. Seveda ni edini tak, z javnimi sredstvi podpiramo marsikaj (delavnice, srečanja, posvete, izmenjave, rezidence), kar je namenjeno le ustvarjalcem samim in stroki. A pregovorno osrednji in domnevno najpomembnejši literarni dogodek leta bi moral imeti minimalen stik s publiko, ki ni literarna, a jo literatura zanima. Ne vem, koliko programskih osvežitev je Vilenica doživela v svojih 29 letih obstoja – v slabih desetih letih, kar jo spremljam, bolj malo. Otvoritvena ceremonija, podelitev štipendij, okrogla miza SEP, štanjelska literarna matineja, komparativistični kolokvij, sprejem pri ljubljanskem županu, slovesna podelitev nagrade med kapniki in funkcionarji, ki so prišli na fototermin, in – oh, seveda, literarna branja kot sol in programski steber festivala. Potem so tu osrednje festivalske »problematike«, ki so bile v zadnjih letih variacija na temo: prehajanje ustvarjalcev med jeziki, navdih meja, kdo je lahko slovenski pisatelj, avtorji nomadi. Festival je postal ozek. Predvidljiv. Zaprt vase. Organizatorji ne morejo biti resni, če samo za trenutek mislijo, da je njihov program v najmanjšem stiku z najbolj zanimivim, kar ta čas oblikuje literaturo, kaj šele s pričakovanji, ki jih do literature goji nekoliko širša publika.
Vilenica je festivalska zmaga forme nad vsebino. Razumljivo je, da organizatorji o svojem delu mislijo dobro, manj jasno pa je, kako v kontekst javnega interesa strpati festival, ki je namenjen peščici in je prvovrstni primer kulturnega elitizma. Odgovor večidel leži v inertnosti javnega financiranja v literaturi, kjer prav tako vlada vse večje pomanjkanje kriterijev in vsebinskega razsojanja o kvaliteti produkcije. Uslužbenci JAK so plačani za vestno izvrševanje birokracije, področne komisije pa so tam za to, da s čim manj šundra in postavljanja nadležnih vprašanj razdelijo uborne novce, ki so na voljo. In tako dobimo »stanje stvari«. Ko pri nas neko kulturno podjetje požene korenine, je tam za zmeraj, pa četudi je samo sebi namen. Ko se literarna institucija enkrat razglasi za žlahtno, ji več ni treba biti relevantna.
Tole ni apel za selitev literature v Stožice, apel k poenostavljanju in poneumljenju literarnega dogajanja, da bi lažje pridobilo zvesto občinstvo. Tole je apel k premisleku o smislu in namenu organiziranja literarnega festivala danes. Konec koncev bo Vilenica prihodnje leto stara 30. Žal mi je, da moram za svojo vrstnico ugotavljati, da je prezgodaj osivela dama, ki žebra o stvareh, ki nikogar več ne zanimajo.
Literarni festival je lahko dogodek, na katerega publika želi. Ravnokar sem se vrnila z enega takega na Ptuju. Tudi Dnevi poezije in vina vsako leto ponovijo programsko zasnovo od lani, a imajo občutek za to, kako jo plasirati v okolje. In to z najbolj zahtevno zvrstjo – poezijo. Dokaz za to, da literatura ni stvar nekaj zanesencev, so gospe srednjih let, neugotovljivega kulturnega in razrednega porekla, ko izjavljajo: »Nocoj res berejo sami fantastični.« Ptujčani, Mariborčani, Ljubljančani. Pridejo, ker jim program očitno nudi nekaj, kar je boljše od vseh alternativ: zabave, športa, izletov, druženja, zabušavanja, branja. Festivali, sploh pa literarni, bi morali biti taki: boljši od vsega drugega, kar lahko v tem trenutku počnemo.
Tradicija v teh krajih je samo izgovor za inercijo.
