Pri njem bi se lahko naučil kakšne modrosti tudi Jack White. Ni skrivnost, da je ta ameriški rocker konfliktna oseba. Pred desetimi leti, ko je z White Stripes naglo stopal na rock piedesetal, je bil kaznovan za pretep s pevcem Von Bondies. Jack White rad tekmuje, rad najde razlog za prepir, rad je v središču pozornosti in v prvih vrstah. Z zadnjo izjavo, da ne bi bilo Black Keys brez White Stripes, je razgalil svojo zavist do Dana Auerbacha. Goji jo, odkar Black Keys žanjejo uspeh in slavo. Afera sega v lansko leto, ko je rumeni tisk poročal o Whitovih sodnih prepirih in ločitvi od žene Karen Elson. Na dan so prišli njegovi e-majli, v katerih je med drugim zahteval izpis njunih otrok iz šole, ker ni hotel, da se družita z Auerbachovimi. Tega je obtožil, da mu krade glasbo in da se ni brez razloga leta 2011 preselil v Nashville, kjer White živi od leta 2005. V majskem Rolling Stonu se je dotaknil teh pisem in razložil, da izbrani glasbeni akterji odprejo trg določenemu stilu glasbe. Kot primer je navedel Amy Winehouse, ki je z dobro pakungo novega in svežega soula pripravila teren za uspeh Duffy in Lano Del Rey. »Adele ne bi prodala 20 milijonov plošč, če bi bila Amy Winehouse živa. White Stripes smo naredili isto.« Zdaj, ko jih ni več, naj bi našli bend, kot je Black Keys, da zapolni to vrzel.
Duo Black Keys ni od včeraj in ni načrtovan artikel glasbene industrije. Nastal je le štiri leta po White Stripes in je bil del iste garažne neo-blues-rockovske scene. Prehodil je trnovo pot od podzemlja do velikih aren. Namesto da bi bil White vesel, da je še kakšnemu garažnemu bendu uspelo izkopati se iz anonimnosti in z obrobja, kot se je konec koncev tudi sam odselil iz postapokaliptičnega Detroita, še preden je mesto bankrotiralo, vzvišeno meša jabolka in hruške oziroma glasbeni razvoj in navdih zapuščine z marketinško-poslovnimi rezultati. Z dolarji v očeh pozablja, da je vse skupaj samo rokenrol. Malo je odnesel od poduka svojega največjega vzora Nikole Tesle, da (njegovi) izumi pripadajo človeštvu.