Mož srednjih let je v kotu razporedil ropotijo. Vse je imelo svoje mesto, vsak kos je imel nalepko s ceno. V lesenem zaboju so bili žeblji, dolgi šest inčev in debeli kot mezinec. Čeprav se je rja globoko zažrla v kovino, uporabnost žebljev je bila več kot vprašljiva, je posamezen kos stal 12 dolarjev. Gre za relikvijo New Yorka iz začetka 20. stoletja, je trdil preprodajalec. Zraven je ležal na pol razpadel leseni stenski obešalnik s tremi razmajanimi kljukami, menda iz istega časa – 25 dolarjev.
Naslednji dan je v modni trgovini na Manhattnu potekala še ena od mnogih pop-up vintage tržnic. Za vzdušje v dveh svetlih prostorih je skrbel didžej z disko ritmi. Na obešalnikih so visela izbrana rabljena oblačila modnih oblikovalcev, zraven pa je bilo tudi veliko remakov in imitacij oblačil iz minulih dekad 20. stoletja. Našli so se tudi obnovljeni kosi iz stoletja poprej. Večina izdelkov je bila izzivalnih, eksotičnih, modnih in starikavih tonov. Na vsakem plašču, hlačah, krilu, večerni toaleti, majici, škornjih, čevljih ali klobuku je visel listek. Zraven cene je bil nemalokrat pripisan izvor izdelka, iz katerega časa izvira ali po katerem kroju je sešit. Na vojaški zeleni suknji iz leta 1940, očiščeni, a mestoma dobro oglodani od moljev, je visela cifra 250 dolarjev.
V istem času so v brooklynski trgovini konfekcijske verige Urban Outfitters na vintage oddelku ponujali sto let staro slikarsko tuto. Ne glede na to, da je bilo delovno oblačilo umazano od barv in odrabljeno, je stalo celih 850 dolarjev. Očitno je tuta pripadala anonimnemu, »nepomembnemu« malarju, v nasprotnem primeru bi cena imela vsaj kakšno ničlo več.
Modni in (sub)kulturni trendi so po zgodovinarju mode Alisatiru O’Neillu že pol stoletja ujeti v klinč ropanja in interpretiranja zgodovinskih slogov. Drugi modni teoretiki opozarjajo na pomembno razliko med retrom in historicizmom. Če gre prvemu za oživljanje, obnavljanje in malikovanje modnih relikvij preteklosti tukaj in zdaj, naj bi drugi ponudil v prvi vrsti inspiracijo za nadaljnje delo. Vendar problem današnjega časa ni samo to, da je trg pošteno zasičen z artikli in artefakti, ampak da je zgodovina zlorabljena in precenjena ter pogosto kulisa za brezidejnost. Retromanija in vintage kultura sta v zadnji dekadi doživeli potrošniški bum. Z njim so se zabrisale meje med bolšjaki, trgovine z rabljenimi oblačili, trendovskimi in subkulturnimi štacunami ter konfekcijskimi verigami, vsi skupaj so vse bolj podobni muzejem. Stopnjuje se romantiziranje in konzerviranje (pol)preteklosti, kjer se »zgodovinsko« vrednost »muzejskih eksponatov« ocenjuje le še na podlagi listka z bizarno ceno.