In povrhu še z dotikom kriminalke, ki pa ni toliko oziroma je celo še najmanj v tem, da v drugi polovici filma raziskujejo vlom v nepremičninsko agencijo, kakor pa v neki besedi, ki jo zaposleni v tej agenciji uporabljajo za svoje stranke: to so »leads«, sledi, ki v kriminalni literaturi vodijo detektiva do storilca, kriminalca, tukaj pa trgovca, prodajalca nepremičnin (hiš in zemljišč) do njihove žrtve oziroma potencialnega kupca. Že sam naslov drame in filma povzema naslov »nahajališča« ali seznama najboljših »leads«, toda ta je pod ključem, zaprt v pisarni vodje agencije, medtem pa se morajo agentje mučiti s »strankami«, ki to sploh niso, saj nobena noče ničesar kupiti, pa naj jih prodajalci po telefonu še tako retorično virtuozno prepričujejo. Vendar ti trgovci, uslužbenci čikaške agencije z nepremičninami, niso kakšne hijene, podli manipulanti, ki goljufajo svoje stranke, ampak so vse to le, kolikor so obenem sami žrtve svojega poklica. Kot se najbolje pokaže, ko se pojavi japijevski poslanec lastnika (tudi ta nepremičninska agencija je najbrž le celica kakšne korporacije) in jih ozmerja kot tolpo »luzerjev« in nesposobnežev, ki ne znajo prodajati, ter jim zagrozi z izgubo službe. Imperativ konkurenčnosti in uspešnosti za vsako ceno, pospremljen z grožnjo brezposelnosti, to je torej tisto, kar iz »navadnih ljudi«, to so navsezadnje tudi ti uslužbenci nepremičninske agencije, dela prodane duše, moralne pokveke, izmečke, prostituirance, emocionalne siromake, bojazljivce in kriminalce. Če bi Mamet in Foley izbrala pravi bordel, bi ga kvečjemu lahko uporabila kot metaforo za družbo, z navadno nepremičninsko agencijo pa sta pokazala, da »pravega« bordela pravzaprav sploh ni več, ker je lahko povsod oziroma kjer koli. Mar tisti nastop arogantnega in brezobzirnega japija ne spominja na zvodnika, ki nadira prostitutke, ker se slabo prodajajo? In mar Ricky Roma ne poskuša nekoga spreobrniti v kupca tako, da se obnaša kot zapeljivec, ki je pri »klientu« zaznal homoseksualno nagnjenje? Japijev kratek, a zelo učinkovit nastop je tudi prava lekcija neoliberalistične poslovne etike, ki se reducira na imperativ »delaj-kot-zahtevam-ali-pa-izgini«. In ta imperativ še kako deluje, se pravi, da na eni strani ustvarja moralne in mentalne reveže, na drugi pa udarnike ali trgovske agente, ki so ta imperativ ponotranjili in ga torej ne čutijo kot zunanjo prisilo, marveč kot tako rekoč svojo izpolnitev: v tem imperativu uspešnosti je namreč tudi ves njihov narcizem, ves njihov užitek in celo njihov tako imenovani smisel življenja (kapitalistično udarništvo je torej lahko še bolj perverzno, kot je bilo nekoč komunistično). Obstaja še tretji učinek, torej vlom v šefovo pisarno in kraja seznama strank (tistega »skritega zaklada«) za konkurenčno firmo, toda ta se izkaže samo za obupno in pogubno alternativo.
Težave te čikaške nepremičninske agencije so torej izvirale od tod, da ni bilo kupcev nepremičnin. Vse kaže, da ne na začetku 80. let, ko je nastala Mametova drama, ne na začetku 90. let prejšnjega stoletja, ko se je na njeni podlagi pojavil še film, banke še niso bile tako radodarne s hipotekarnimi krediti, ki so bili potem eden izmed vzrokov bančne »luknje« oziroma krize. Sicer še ne poznamo kakšne filmske zgodbe o ameriških kupcih nepremičnin, ki niso več zmogli odplačevati hipotekarnega posojila (nekaj smo jih videli in slišali v Moorovem dokumentarcu Kapitalizem: ljubezenska zgodba), zato pa je o tem mogoče prebrati zelo zanimivo teorijo Oljea Bjerga v njegovi filozofski razpravi Priti do denarja (Problemi, št. 7–8, 2014). Po Bjergu živimo v obdobju »postkreditnega denarja«, ko sta postala proizvodnja denarja in njegova cirkulacija ena najbolj dobičkonosnih dejavnosti. To pa ustvarja neko os razrednega nasprotja, ki je povsem drugačno od tistega klasičnega med delavcem in kapitalistom. Razreda, ki si stojita nasproti v sodobnem finančnem kapitalizmu, sta razreda dolžnikov in upnikov. Upniki so vladajoči razred, dolžniki pa potencialno revolucionaren razred. Bjerg se namreč vpraša: »Kakšna je moralna obveza dolžnikov, da poplačajo dolgove, če jim je dolg naložil sistem, ki neizogibno ustvarja več dolga, kot ga je mogoče poplačati?« Kako bi torej dolžniki lahko postali revolucionarni razred? Tako, da bi veliko število ljudi kolektivno zavrnilo plačevanje svojih dolgov. Tudi Bjerg priznava, da bi neodplačevanje dolgov le stežka obveljalo za revolucionarno dejanje, a kljub temu meni, da so bili množični primeri neodplačevanja hipotekarnih kreditov v ZDA »elementi revolucije, ki se ni zgodila«. In zakaj se ni zgodila? Ker neplačilo ni bilo namerni rezultat volje dolžnika in ker neplačila niso povzročila kolektivne mobilizacije dolžnikov. Da bi se neplačilo ameriških kupcev nepremičnin preobrazilo v dejanje revolucije, meni Bjerg, bi dolžniki svoje neodplačevanje morali vzeti nase kot namerno politično dejanje. Tako kot bi se v Glengarry Glen Ross tisti vlom v šefovo pisarno in kraja »sledi« do dobrih kupcev iz individualnega kriminalnega dejanja, storjenega iz obupa, preobrazilo vsaj v približek revolucionarnemu, če bi agenti kolektivno posegli po »skritem zakladu« in prevzeli agencijo.